S kolesom na vlak – drugič

Najin blog sva začela z organizacijo poti z vlakom. Takrat sva prišla do Divače, ko se je pot šele dobro začela. V Divači čakava na vlak in razpravljava, kje bova vstopila oziroma kako bova vstopila. Bo potrebno kolo raztovoriti, ali bova vstopila natovorjena? Na postaji opaziva mlada fanta z manj otovorjenima kobilicama (beri: kolesoma). Ne vem, zakaj me najino potovanja s kolesi vedno spominja na Martina Krpana in njegovo kobilico. Mogoče zato, ker premik polno otovorjenega kolesa zahteva moč Martina Krpana (več o najinih spominih na Krpanovo pot).

Vlak Divača – Ljubljana

Nestrpno pogledujem levo in desno in čakam, da se prikaže rdeči, nič kaj puhajoči, vlak. Hitro poiščem sprevodnika in se pozanimam za vstopno mesto, namenjeno kolesarjem. Pa pravi: »Le dva sprejmem.« Zadaj pa Peter že kriči: »Hitro vstopi!« Jaz pa se obotavljam in razlagam, da morava do Ljubljane, ker imava vezni vlak do Dunaja. Takrat pa preblisk, uh, kako dva, na postaji smo štirje kolesarji. Še dobro, da me je Peter »vzpodbudil« k hitremu vkrcanju in prekinil moje neplodno razglabljanje, saj bi kaj hitro lahko ostala brez prevoza do Ljubljane. Fanta s postaje sta namreč ostala na peronu v Divači in čakala na naslednji vlak. Hja, tako je to v naši lepi deželi, ko imaš na vlaku le dve mesti za kolesi in se moraš pač potruditi, da si prvi. Sedaj pa se najbrž postavi vprašanje, kako na vlak spraviti skupino kolesarjev? Iz Divače v Ljubljano, težko. Oziroma, vse to je potrebno prej dobro načrtovati.

Iz Divače proti Ljubljane. Mesto za dve kolesi izkorišča prostor na hodniku, ob »dodatnih” sedežih.
Vkrcala sva se na vlak iz Divače proti Ljubljani in skušala umiriti nervozo, ki je bila posledica dejstva, da je malo manjkalo, da bi ostala na postaji… Sedaj je potrebno le še pravočasno priti do Ljubljane. Gospa na železniški v Kopru nama svetovala, da sprevodnika opozoriva na vezni vlak v Ljubljani za Dunaj. Ne boste verjeli. Vlak bi naju, če bi imeli zamudo, počakal. Wau. Neverjetno, ali ne? Ko sva sprevodnika opozorila na povezavo do Dunaja, se je najprej namrdnil, kasneje pa nama je le prišel povedat, da vlak nima zamude in nama tudi zaupal številko perona, na katerem stoji vlak za Dunaj. V Ljubljani sva namreč imela 22 min časa, da se premakneva iz enega vlaka na drugega. Po prvem, nekoliko mrkem srečanju s sprevodnikom, se je le-ta na koncu le izkazal za nadvse prijaznega, in nama namignil rešitev za prečkanje tirov. Iz mladih let se še spomnim stopnic gor in dol…. S polno otovorjenima kolesoma bi te ovire le s težavo premagala. Posebno v tako kratkem času, kot sva ga imela na voljo.

Vlak Ljubljana – Dunaj

Kakšno olajšanje, ko sva vstopila na vlak Ljubljana–Dunaj in kolesi namestila v namenski vagon za kolesa. Kolesa bi naj sicer visela na klinih, vendar za naju to ne pride v poštev. Si ne predstavljam potovalnih koles obešenih za prvo kolo.

Iz Ljubljane proti Dunaju.
Kolesarju s kolesom na vlaku pripada vožnja v 2. razredu. Avgusta je bilo to kar malo neprijetno. Vagon 1. razreda je bil takoj ob vagonu s kolesi, prijetno ohlajen, prazen…. 2. razred pa neverjetno soparen in vroč. Očitno klima še ni bila v polnem teku. Ah, pa saj je vseeno. Glavno, da sva na vlaku za Dunaj. Kakšno olajšanje. Najprej en SMS domačim, da sva uspešno na poti proti Dunaju, kar je bil cilj prvega dneva. Sedaj naju nič več ne ustavi. Po kratki malici sva v roke vzela vsak svojo tablico in se poglobila v branje. Ja, knjižna polica na tablici je odkritje tega poletja. Vedela sva, da naju čaka dolga pot, ki bi si jo bilo najbolje skrajšati z branjem. Samo kam s knjigami? Pa vse to tovoriti s sabo. Če sva že vzela tablici, potem je najboljša rešitev izposoja petih e-knjig prek Biblosa. Branje sva začela še z enim prijetnim bralnim odkritjem poletja. S Tadejem Golobom in njegovim Jezerom. Oba hkrati. Vsak na svoji tablici. Potem pa tista vprašanja: »Kje si?« »A si že tam, ko…« Pa če to ni pravi odklop – midva na vlaku, kolesi z nama, čas za branje leposlovja? Kaj še ostane velikim? 😉 Na Šentilju se »posadka«, pa tudi lokomotiva, zamenja in vozovnice (za naju in za kolesi) nam pregleda še avstrijski sprevodnik. Na Dunaj sva prispela pozno zvečer. Kar malo utrujena. Do prvega hostla, ki sva ga rezervirala že doma, pa ni bilo daleč. Prvotno sva nameravala na jutranji vlak proti Bratislavi počakati kar na postaji, vendar sem z brskanjem po spletu izvedela, da to ne gre več tako. Ja, marsikaj se je spremenilo od mladih dni. Ah, pa saj hostel tudi ni bil daleč in kakšen tuš sredi avgusta bi tudi ne bil odveč.

Vredno si je zapomniti:

  • pot s kolesom na vlaku je dobro načrtovati vnaprej
  • vnaprej je potrebno preveriti, koliko koles gre na vlak, čeprav pravijo, da se da tudi zmeniti za kakšno kolo več
  • ne sme se ti muditi 😉