Beg iz ponorelega sveta
Martin Krpan me je navduševal že v otroštvu. Močan, pogumen, neustrašen… Mogoče je Krpanova moč navdiha tista, ki nama je pokazala, da lahko na kolesi naloživa torbe in se na pot odpraviva za več kot en dan.
Bil je vroč konec julija 2007, na vidiku pa buren žurerski vikend v mestu (ex Rumena noč). Nepopisna gneča po ulicah, vsesplošno norenje do jutranjih ur, smeti, izločki in smrad po ulicah Kopra… Da bi se temu izognila sva načrtovala pobeg s kolesi iz mestnega vrveža. Padla je ideja, da preizkusiva Veliko Krpanovo pot, ki je bila odprta pred letom dni in je še dišala po svežem.
Vodič (danes že v arhivu) je napovedoval 91 km dolgo pot, začenši na železniški postaji Pivka ter z zaključkom na železniški postaji Postojna. Pot se je takrat imenovala »pohodno–kolesarska«, sedaj pa vidim, da se večinoma govori o pohodništvu oziroma pešpoti. No, tudi tekači niso izjeme (bravo!).
Do takrat sva kolesarila le po okoliških krajih, na krajših enodnevnih izletih. Zato sva si za »Krpana« vzela 2 dneva, z nenačrtovano nočitvijo nekje ob poti. Kolesi sva naložila na avto in se odpeljala proti Postojni. Parkirala sva pred tovarno Liv, naložila torbe in odkolesarila proti Pivki.
Po sledeh rumene tablice
Krpanova pot je dobro označena. Simpatične rumene tablice so naju spremljale in bodrile celo pot.
Čeprav je minilo že dobrih deset let od najinega druženja s Krpanom, so mi v spominu ostala brezpotja, neokrjena narava in bližnje (glasno) srečanje z oslom. Njegovo riganje je bilo tako glasno in tuleče, da sva se ustrašila, da bo izdihnil. Sva pa takrat razčistila z izvorom poimenovanja oslovskega kašlja.
Osel seveda ni bil edini, ki sva ga srečala na poti. Pozdravile so naju krave, ovce, ovčarski pes, konji… Zanimivo, na poti, razen v naseljih, nisva srečala človeka.
Pot se je vila gor in dol, sem ter tja. Na trenutke pa tudi preveč navzgor. No, ja. Nič ni narobe, če človek prizna, da česa ne zmore, stopi s kolesa in kolo potiska pred sabo. Sicer pa, ali se nisva na pot odpravila, da bi se izognila mestnemu norenju in doživela pravi kolesarski odklop v naravi?
Po vročem dopoldanskem potiskanju pedal nama je pogled na Jurišče in turistično kmetijo pričaral nasmeh na obraz. Vas oziroma zaselek kakor da je izumrl. Vročina puhti po dolgem in počez. Ovce v bližnji ogradi nepremično čepijo pod senco edinega derevesa naokoli. Od sonca in vročine omamljena sedeva na klop pred kmetijo. Čez čas se iz hiše prikaže gospodinja. Naročiva pijačo in potešiva Saharo v telesu. Ko prideva k sebi se oglasi želodec. Na jedilniku goveja juh’ca z rezanci, golaž z njoki, za počez pa še sirni zavitek. Na mizi se najprej prikaže poln jušnik. Dilemo koliko si smeva naložiti reši namig gospodinje in kot bi mignil je jušnik prazen. Spomnim se, da sva si juhe na krožnik naložila več kot dvakrat. Po njokih in zavitku pa sva omagala kar na klopci in za kakšno uro zasluženo zadremala.
Od poti nama je lep spomin pustil tudi spust čez Javornike. Sredi poletne vročine sva se v senci dreves spuščala po urejeni gozdni poti. Vonj po drevju nama je polnil pljuča. Vsak vdih je bil čisti užitek. Še dobro, da se takrat nisva zavedala, da voziva po deželi medvedov. O tem sva bila seznanjena šele kasneje v dolini.
V šoli smo se učili o Sloveniji, še bolj o nekdanji domovini, Jugoslaviji. Znali smo našteti področja, gorovja, rudnike tega in onega, itn. Nekje v podzavesti so še zlajnani seznami, ki privrejo na dan, ko zaslišiva besedo ali dve. Tudi orientacija na zemljevidu je nekje shranjena, ni pa pravega občutka za prostor. Vsaj pri meni ga ni bilo. Tako pripeljeva do smerokaza za grad Snežnik. A je to »naš« grad Snežnik? Grad Snežnik sva nekako povezovala s Snežnikom (1796 m) in ga umeščala v južni del Slovenije. Če me spomin ne vara, smo do gradu, pred mnogimi leti, še v šolskih časih, prišli prek Ilirske Bistrice. Sedaj sva pa na Notranjskem. Popolnoma dezorientiranima se nama odpre pogled na grad Snežnik, ki se pokaže v vsej svoji lepoti.
Navdušenje ob veličini in lepoti gradu, ob prazni bateriji v fotoaparatu, za trenutek usahne. Zato se slikovni prikaz poti, ki sva ga ujela v objektiv tu zaključi. Ne zaključijo se pa vtisi s poti. Danes bi dodala, da je dedek prijateljskega kolesarskega para (Boruta in Nives) imel še kako prav, ko je govoril, da se po svetu hodi z odprtimi očmi.
Nočitev v medvedji deželi
Pozno popoldne sva prispela do presihajočega Cerkniškega jezera, ki navdušuje v vseh letnih časih. Za nama je bila približno polovica poti. Najprej se na kavi ustaviva v gostilni ob jezeru, kjer na ju z »Od kje pa vidva?« pozdravi gostilničar. Ponosna se pohvaliva, da slediva rumenin tablicam, po Veliki Krpanovi poti. Gostilničar nama razloži, da sva vozila mimo krmišč za medvede. Ups, pa ne da sva vozila skozi medvedjo deželo? Še dobro, da tega nisva vedela prej. V razgovoru izveva, da se je nagačen »medvedek«, ki naju je pozdravil pred vrati, spopadel z domačim psom, kar je bilo za oba usodno. S spoštovanjem si ogledava »medvedka« in njegove kremplje, v mislih pa obžalujeva nesrečen konec domačega psa.
Po nasvetu gostilničarja nadaljujeva pot proti gostišču Mlakar v Markovcu ter upava na prosto posteljo. Prenočišča na tem območju so namreč prava redkost. S tem sva se soočila tudi 11 let kasneje, ko naju je pot popeljala na cerkniški konec.
Gostišča Mlakar nisva poznala; njegovega dobrega slovesa daleč naokoli pa tudi ne, sicer bi vedela, da si je posteljo potrebno rezervirati vnaprej. Utrujena sedeva na verandi in naročiva odlično domačo bučno juho, ki blaženo steče po grlu. Bil je že večer, gostišče pa so do zadnjega kotička zasedli italijanski gosti. Ker v bližnji okolici ni prenočišč, prosiva ali lahko prespiva na verandi, v spalni vreči. Gostitelj se nasmeje in pravi, da lahko, če naju nočni obiski medvedov ne motijo. Medvedje ponoči pridejo vse do hiš, malo »pošnofajo«, kaj odnesejo, razmečejo… Ups, torej sva res v medvedji deželi.
Gostilničarju se zasmiliva, zato nama, če naju ne moti, ponudi možnost nočitve v kleti. Od nekod prinese raztegljiva ležalnika ter nama ponudi uporabo tuša, namenjenega osebju. V dani situaciji je ponudba pravi luksuz, ki jo z navdušenjem sprejmeva.
Po obilnem domačem zajtrku in prijaznem klepetu o medvedjih prigodah z gostiteljem sva sledila rumenim tablicam naprej. Čez rajsko bloško planoto do Cerknice in naprej do Rakovega Škocjana. Še danes se večkrat spomniva Blok, legendarnih bloških smučarjev in zibelke slovenske smučarije.
Bila je nedelja. Vreme oblačno in kazalo je na dež. Bilo je prijetno hladno. Nikjer nikogar. Spokojnost. Tišino je na trenutke prekinilo oglašanje ptice ujede v višavah. Pa spet tišina. Midva potiskava pedala in paseva možgane po zeleni planoti. Raj na zemlji.
Naskok na Kalič
S Krpanove poti imava v posebnem spominu še prečkanje gozda in naskok na Kalič. Iz Rakovega Škocjana naju rumena tablica usmeri v gozd. Pot je sprva prijetna, nakar se začne vzpon, ki od naju zahteva sestop s kolesa in nadaljevanje poti po sistemu dva koraka naprej, en nazaj. Teren je strm in drseč. Kolesi postajata vse težji in nerodni. Mestoma morava potisniti in prenesti le po eno kolo ter se vrniti nazaj po drugo. Rumene tablice ni na vidiku. Bojiva se, da sva zašla. Tik preden se prebijeva iz gozda jo naposled le zagledava. Zavriskava od olajšanja. Še sva na Krpanovi poti. V hipu pozabiva na pretrpele muke in na bolečine od udarcev pedal po piščalih in gležnjih.
Pot nadaljujeva po makadamu, ki naju pripelje pod vznožje nekdanjega smučišča na Kaliču. Žal je smučišče le še beden spomin na zimske radosti iz otroštva. Zapuščeni objekti, viseče jeklenice vlečnic…. klavrna podoba smučišča, po katerem je nekoč smučalo tudi do 20.000 smučarjev letno.
Peter po napornem prečenju gozda predlaga spust po urejeni cesti do Postojne. Temu se odločno uprem. Ker, če sva prišla do tu, potem bova Krpanu sledila do konca. Rumena tablica narekuje vzpon na vrh smučišča.
Od daleč smučišče izgleda kot lepo pokošena zelenica, ko pa prideva bližje je na travi skoraj več kamenja kot trave. Ampak odločitev je padla. Greva na vrh, pa četudi po vseh štirih.
Sonce je na najvišji točki in žge kot se za konec julija spodobi. Ob vznožju smučišča Italijanski par v senci poležava in iz ležalnikov opazuje dva norca, ki »cik-cakata« po strmini navzgor. Pot teče iz vseh por telesa. Ko prideva na eno stran strmine vdahneva in z vzklikom »hop« kolo obrneva na drugo stran. Tako se počasi vzpenjava po strmini navzgor. Vmes brijeva norca iz sebe, se reživa in se s smehom obupancev vzpodbujava. Kjer je volja, je tudi pot, pravi stari angleški pregovor.
Sredi vzpona iztočiva še zadnje kaplje vode. Jezika sta suha in se lepita na nebo. Sonce pripeka kot sam zlodej. Takrat se spomiva na nekaj preostalih grozdnih jagod v torbi. O smiselnosti nakupa grozdja pri branjevcu v Cerknici sva kar nekaj časa modrovala. Kako pametna je bila odločitev sva spoznala šele sredi hriba. Hvaležna pametni odločitvi sva grozdne jagode, z vso spoštljivostjo, kot hostijo, po eno, na vsakih nekaj metrov dviga, za nagrado spustila na jezik.
Po dveh urah »cik-cakanja« in sopihanja prilezeva na vrh Kaliča. Rumena tablica pokaže proti Postojni in oznanja, če se ne motim, okoli 7 km dolg spust. Ju-hu-hu. Vse muke in težave so v hipu pozabljene. Ostane le še pogled proti prehojeni poti in ponos da nama je uspelo.
V Postojni se ustaviva na bencinski črpalki. Kot nekdanja sladkorna odvisnika, Veliko Krpanovo pot zaključiva vsak s svojo Milko, ki jo zalijeva s hladnim jogurtom.
Za konec pa še nekaj najinih živalskih prijateljev s poti.
