Sva v najboljših letih – otroci so zapustili domače gnezdo, midva pa si lahko vzameva čas zase. Počneva marsikaj, baterije pa si polniva s potepanjem v naravi. Še najraje s kolesom. Če je njemu bilo kolo sredstvo za vsakodnevno premikanje po mestu, posebno v študentskih letih, pa se je ona s kolesom srečala leta 2003. Najine poti sta se združili nekaj let kasneje. S kolesom sva najprej zaokrožila po bližnji okolici, na Gažon, Pomjan, Tinjan, Piran … Imela sva polno vzmeteni gorski kolesi, ker sva se rada umaknila urejenim potem ter preizkušala adrenalinska brezpotja.
Najin prvi dvodnevni potep se je zgodil zaradi umika pred hrupom Rumene noči v Kopru. Odkrila sva Krpanovo pot in spoznala čar kolesarjenja za več kot en dan. Tretji sopotnik, havanski bišon, je v družino prišel kasneje. Na dvodnevni potep čez Kras na Goriško in nazaj naju je spremljal v DIY prikolici. Z nama je bil še na večdnevnem potepanju po Prekmurju in Goričkem, tokrat v originalni pasji prikolici. Ugotovila pa sva, da je kolesarski potep zanj prej trpljenje kot užitek. Od takrat ga med večdnevnim kolesarjenjem pustiva v dobrem (pasjem) varstvu. Daljše poti so začele nadomeščati najina adrenalinska brezpotja. Začela sva se zavedati možnosti padcev in poškodb, ki bi nama preprečili kolesarjenje. Ona je svojega gorca zamenjala za treking kolo. On pa je svoje kolo začel postopoma spreminjati v potovalno kolo.
Leta 2017 sva se s kolegoma, s štartom od doma, odpravila na 8 dnevni kolesarski dopust in doživela pravi kolesarski odklop.
Kolesarski odklop nama predstavlja odmik od vsakodnevne (sedeče) rutine in omogoča približevanje naravi, polnjenju baterij, …
Kako sva se zadeve lotevala, kakšne dileme sva reševala, in s kakšnimi izzivi sva se srečevala, bova z vami delila na tem blogu.
