Po prvem Jimijevem kolesarskem odklopu sva razmišljala, kako psu potovanje narediti bolj prijetno in udobno. Tako sva naslednje leto spet gledala za pasjimi prikolicami. Na Zoohitu sva naletela na No Limit Doggy in jo, po pregledanih recenzijah, tudi nabavila.
Kontrola prometa.Izven prometnih poti sva mu omogočila, da je prosto tekel naokoli, kar pa je na tako dolgi poti vsekakor premalo. Kaj več, ob kolesarskem tempu, pa bi bilo za njega vsekakor prenaporno. Potep po hribih je za Jimija nekaj čisto drugega. Tam gremo vsi bolj počasi, vmes se malo razgledamo, pes pa počiva.
Včasih grem tudi peš.Ob poti smo sicer povsod naleteli na veliko zanimanja in naše potovanje ni bilo neopaženo. Kako bi sicer bilo, ko smo v prikolici imeli (pasji) video nadzor. Ker psa poznava, pa je nama njegova drži nakazovala, da pes v tem transportu nikakor ne uživa. Prej nasprotno.
Ob vrnitvi domov sva tako ponovno zaključila, da je takšno kolesarjenje, za naju in za psa, vse prej kot prijeten odklop. Zato sva se na koncu odločila, da prikolico prodava, psa pa, če se na kolesarjenje odpraviva za več kot en dan, zaupava skrbnemu pasjemu varstvu. Tako sva mirna, psu pa, po slikah sodeč, tudi nič ne manjka.
In kaj še ostane velikm? Ni ga lepšega, kot potep v družbi dveh lepo vzgojenih dam 😉 Temu se pa res lahko reče pasji odklop 😀
Za počitek v ženski družbi, na kavču, je pa vsak komentar odveč.No, tako se se je končala Jimijeva kolesarska kariera. Sedaj z nami hodi le še na potepanja po dveh, oziroma štirh nogah. In, pasji lastniki to poznajo, ko se pripravljava na nov kolesarski odklop, to zazna od daleč. Takrat naju res spremlja na vsakem koraku in…. pred lanskim dopustom nama je ušel iz hiše, izkoristil odprta vrata avtomobila in zasedel svoje mesto ob sovoznikovih nogah… Ampak to je že druga zgodba.