Na pot s pasjo prikolico

V prejšnjih zapisih sva predstavila našega kosmatinca in izzive s katerimi sva se srečala, ko sva načrtovala skupno kolesarsko potepanje. Prikolica je bila izdelana (in preizkušena) tik pred odhodom.

Prvi Jimijev kolesarski odklop

Bilo je nenavadno poletje 2014. Upala sva, da prideva do Bovca in se namestiva v kakšnem kampu, kar se je že po prvem dnevu pokazalo za pobožno željo dveh, pardon, treh, popotnikov.

Štartali smo v Kopru. Oblačila sva naložila v sposojeni torbi, ki sem ju namestila na zadnji prtljažnik, Peter pa je na prikolici vozil psa, skupaj z vodotesnim plastičnim boksom, v katerega je spravil še velik (in težek) šotor, spalno vrečo ter mini kuharski pribor. Začetek je bil okoren, kar, kot sva kasneje ugotovila, je značilno za vsak začetek. Dokler ne dobiš občutka, da je kolo težje in bolj nerodno kot običajno, je potrebno prevoziti nekaj kilometrov. Iz Kopra po Ankaranski obvoznici na Paranzano in… prvi počitek je bil že pred vstopom na glavno cesto za Kozino. Potrebno je bilo pregledati Jimijev zaboj, nekoliko preložiti stvari, saj se je šele po par kilometrih pokazalo, kako je prikolica obtežena. S PVC boksa sva umaknila pokrov in Jimijev transporter spustila v škatlo. Nekoliko ležeče postavljen transporter je bil za Jimija bolj udoben.

No, in potem se je začelo. Vzpenjanje proti Kozini. Iz Kopra smo štartali že pred 6. uro zjutraj, da bi si prihranili vročino pri vzponu proti Črnemu Kalu. Spredaj Peter s pasjo prikolico, zadaj moja malenkost. Pričakovala bi, da se bo pes ulegel (ravno zato sva nagnila njegov transporter) in v miru dremal, vendar temu ni bilo tako. Jimi je skozi gledal proti meni. Če sem ju slučajno prehitela je pes, z glasnim laježem, protestiral in opozoril, da je moje mesto na koncu konvoja. No, in tako se cjazimo počasi proti Kozini. Vmes sva se ustavljala in, psu omogočila pretegovanje tačk. Pa spet v boks in veselo naprej.

Iz Kozine, mimo Divače, po našem lepem Krasu – Lokev (vojaški muzej Tabor), mimo Sežane, Tomaj, Dutovlje…. Vmes sva naredila postanek pri sorodnikih, kjer sva si privoščila celo popoldanski dremež, oziroma po istrijansko »pižulin«. Potem pa naprej, mimo hostla v Pliskovici, čez Gorjansko proti Opatjemu Selu. Da bi si pot skrajšala, oziroma se izognila glavnim cestam,  sva jo mahnila iz Brestovice pri Komnu (60 m) čez Sela na Krasu (230 m). Višinska razlika bi sicer ne bila velika, če bi za seboj ne imela več kot 70 km poti, bi ne bilo peklensko vroče in… potrebno je priznati, da se višinska razlika pridela le dobrem poldrugem kilometru. Tako še danes, ko prideva do kakšnega večjega vzpona, se spomniva na Sela in veva, da bo častno stopiti s kolesa in kolo ob sebi pospremiti na vrh.

Iz Brestovice pri Komnu sva, seveda še nevedoč kaj naju čaka, še potiskala pedala, se veselila bližnjice in umika od glavnih cest, potem pa… sestopila s kolesa in nadaljevala peš. Kot rečeno, za nama je bilo več kot 70 km poti, sonce je žgalo….švic pa v potoku tekel preko hrbta. Jimi je stopical poleg in z desno nogo zalival travo. Na srečo ni bilo prometa in je bilo pešačenje, če odštejemo žgoče sonce, znosno.

 

Prvi dan sva, po dobrih 94 km, prišla do Orehovja pri Mirnu, kjer sva prespala. Naslednji dan naju je pozdravilo črno oblačno nebo in nepričakovana napoved. Trije dnevi dežja. Dež, dež, dež. Sredi poletja. Soglasno sva sprejela odločitev, da obrneva proti domu. Nobenega smisla ni bilo v vztrajanju do Bovca ter naslednje dni vedriti pod šotorom. Da bi ne šla po isti poti, sva jo mahnila po zgornjem delu Krasa – mimo Renč, čez Gradišče nad Prvačino, proti Dornberku, Braniku, Štanjelu, Dutovljam, Vrhovlje… pa na Repen čez mejo in po italijanski strani, čez Bazovico v Dolino in domov. In, ker nama v Škofijah nikakor ni uspelo najti priključka na Paranzano, sva si pot začinila še z vzponom čez Plavje v Koper.