Jimi se predstavi
Havanski bišon, Jimi (Berill Canis Minor Timothy), je prišel jeseni 2011. Pravi športnik po duši je že pri 5 mesecih, za božič, opravil prvi pohod na Slavnik (1.028 m). Glede na njegovo rosno mladost smo seveda načrtovali, da ga bomo del poti (ko omaga) nosili v nahrbtniku, zato smo s seboj vzeli tudi nekoliko večji nahrbtnik. Vendar glej ga koštruna, celo pot je veselo tekal naokoli, in to kljub kepam snega, ki so se mu lepile na puhast kožušček.
Jimi v visokogorju
Jimi je tako postal najin sopotnik v naravi in tudi v hribih. Za sabo ima kar nekaj 2-tisočakov:
- Stol (2.236 m) – 3x
- Begunjščica (2.060 m)
- Vrtača (2.181 m).
Pes na kolo?
Posledica skupnega hribolazenja je bila želja, da bi naju Jimi lahko spremljal tudi na daljšem kolesarjenju. Pred leti, med potepanjem po Nemčiji, sva v objektiv ujela zanimivo, doma narejeno, pasjo prikolico, ki naju je, kot bo vidno v nadaljevanju, navdihnila pri iskanju rešitve.
Prvotno sva želela nekaj, kar bi lahko pritrdila zadaj na prtljažnik ali pa spredaj na krmilo. Pregledala sva praktično vse, od originalnih transportnih boksov, pletenih košar za kolo, pa do različnih plastičnih škatel in košar za na tržnico. Glede na 6,5 kg, kolikor tehta Jimi, sva najprej izločila obešanje na krmilo. Hja, za na tržnico in domov, ali pa do bližnje plaže je to še uporabno. Za daljše kolesarjenje pa nikakor ne. Preveč je opletanja in premalo stabilnosti, kar še zdaleč ne nudi dobrega občutka in zadostne varnosti.
Poskusila sva tudi s klasično pleteno košaro brez ročajev. Peter je uspel dobiti originalno Topeak vodilo, za katero smo že imel pripadajoči prtljažnik. Montaža košare na kolo je na ta način enostavna, vendar pa je zaradi višine med sedežem in prtljažnikom, pomaknjena precej nazaj. Med poskusno vožnjo, s polno pasjo obremenitvijo, je zadnji del kolesa precej opletal, kar je bilo skrajno neprijetno. Nadgradnje košare z zaščitno žičnato mrežo, kot sva prvotno načrtovala, se tako nisva niti lotila.
Kaj sedaj? O tem si preberite v naslednji objavi.