S potovanj prineseva zanimive spomine in zgodbe. Pogosto se še dolgo spominjava zanimivih ljudi, s katerimi se po poti zapleteva v razgovor. V tokratnem zapisu s poti po Slovaški bova delila vtise iz Žiline, kasneje pa še tiste s poti proti domu.
Žilina
Staro mestno jedro Žiline je pravljično. Barvite hišice zaokrožajo glavni trg, ki ga ob večerih napolnijo domačini in turisti.
Sredi vročega avgusta je dobrodošla ohladitev nog v samem središču mesta, ki zanimivo dopolnjuje prej omenjeno barvito središče.
V Žilini sva se zadržala le za čas LTEC konference, kjer sem predstavila prispevek in poklepetala s starimi kolegi. Konferenca se je odvijana na Žilinski univerzi, ki se od naših univerz razlikuje predvsem po velikem kampusu in zanimivem združevanju študentov različnih študijskih programov v eni stavbi. Tako se na primer študentje gradbeništva in humanistike srečujejo že na hodnikih, med enim in drugim predavanjem.
Mesto se mi je vtisnilo v spomin po svoji naklonjenosti kolesarjem. Sredi mesta si kolesar brez težav napolni, ali pa le preveri, zračnici. Vredno posnemanja, ali ne?
Slovanski miks
Slovaški jezik je precej podoben slovenščini in pogosto, če ljudje niso znali angleško, nama je pomagal slovanski miks – mešanica slovenščine, hrvaščine in srbščine. Če so le sogovorniki bili željni razumeti kaj želiva povedati. V Žilini, pa tudi kasneje na poti po Slovaški, sva takšnih ljudi srečala kar nekaj.
Pred odhodom sem na pošti odposlala stvari, ki jih med potjo nisem potrebovala. Mislila sem, da bom to opravila v petih minutah, pa temu ni bilo tako. Srečanje s slovaško pošto je bila zanimiva izkušnja. Najprej sprehod znotraj pošte, opazovanje ljudi z listki…. in, na srečo, dobrohotna pomoč domačinke, ki mi razloži celoten sistem. Ob vstopu na pošto namreč vzameš listek za čakalno vrsto. Seveda moraš napovedati, katero storitev boš na pošti opravil. Brez pomoči domačinke bi tega ne uspela opraviti, kljub podobnosti slovaškega jezika s slovenskim. Uporabniški vmesnik registracijske naprave je le v slovaškem jeziku. Potem sledi spremljanje zaslonov (vsake okence ima svojega), ki prikazuje čakalno vrsto. No, na začetku so bile to le številke, kasneje pa sem imela občutek, da sem na loteriji. Številka se prikaže, uslužbenka za okencem jo še dodatno pokliče, nihče se ne oglasi. Pa tako naslednjo. Na nekaj praznih številk se “»izžreba« številka prisotne osebe. Glede na osebe, ki so bile na pošti, sem pričakovala, da bom kmalu na vrsti. Čeprav mi ni bilo jasno, kaj pomenijo izklicane »prazne« številke. Ko se po 15 minutah čakanja prikaže moja številka, se že razveselim, vendar je moje veselje kratkotrajno. “Izžrebana” številka izgine iz zaslona. Čakam, čakam in čakam…. Vmes prihajajo nove stranke, ki imajo »srečne« številke. Moje številke ne kličejo. Tudi na zaslonih se ne pojavi več. Hm, kaj se dogaja? Pristopim k poštni uslužbenki in jo nagovorim v angleščini. Ona pa meni v slovaščini. Podobno tudi njeni kolegi. Na pošti ni uslužbenca, ki bi znal vsaj malo angleško?! Za mano se nabira vrsta. Poskusim še s slovanskim miksom in kretnjo rok, vendar neuspešno. Iz ozadja pristopi mladenič, ki v angleščini ponudi pomoč. Uh, kakšno olajšanje. S posrednikom, prevajalcem, ki razloži, da želi »pani« (gospa) poslati »balík« (paket)…. uspešno oddam svoj paket. Pošta oddana, midva pa….. Kolesi otovorjeni, prijazni gostitelji družinskega penziona Sentami pozdravljeni, midva pa novim dogodivščinam na pot.