S kolesom na vlak?

Do avgusta 2018 sva se s kolesom odpravljala na pot od doma, ali pa se na začetek poti odpeljala z avtomobilom. To je seveda pomenilo, da sva se z avtomobilom vrnila tudi domov. Za letošnji poletni kolesarski odklop pa sva želela združiti moje službene obveznosti na Slovaškem (Žilina) in se s kolesom vračati domov. To je seveda pomenilo, da morava na Slovaško pripeljati sebe in kolesi. Razmišljala sva, da bi naju kdo gor odpeljal, ali pa da sedeva na vlak.

Že dolgo je kar sva zadnjič potovala z vlakom. Pa ne zato, da bi vlaka ne marala. Nasprotno. Potovanje z vlakom je prijetno, saj vmes lahko počneš marsikaj, bereš knjig, delaš na računalniku, klepetaš in spoznavaš zanimive ljudi ipd. Vlak na našem koncu (Koper) je muzejska posebnost. Med tednom odpelje proti Ljubljani 5 vlakov, od tega sta le jutranji in večerni iz Kopra, medtem ko so ostale poti kombinacija prevoza z avtobusom do Divače in potem z vlakom naprej proti Ljubljani. Tako imenovani nadomestni avtobus, ki povezuje Koper z Divačo ne vozi koles. Res žalostna povezanost slovenske Obale z notranjostjo Slovenije. O železniški postaji v Kopru ne bi izgubljala besed, saj je že dolgo pozabljena od boga in še koga. Že leta je podobna hiši strahov in še naključni potnik ima vtis, da je zašel. Že iz časa rajnke Jugoslavije se njena podoba ni spremenila. Pa ne samo to. Tudi pot iz Kopra proti Ljubljane se še vedno vleče zelo dolgo. Za dobrih 100 km potrebuje vlak od 2 uri 10 minut do 2 uri 40 minut.

Ideja za pot z vlakom in kolesom na Slovaško je padla že lani. Poskušala sem poiskati povezave iz Kopra do Žiline (Slovaška), vendar sem hitro trčila na ovire povezane z nepoznavanjem potovanja z vlakom – kaj pomeni odmerjen čas za prestop, kako je v primeru zamud, kako bo z nakupom vozovnic, kam s kolesom in vso potovalno opremo itn. Najbolj so me begali kratki časi za prestop, saj si niti pod razno nisem predstavljala, kaj predstavlja 14 min za prestop npr. v Ljubljani.

Tako sem idejo opustila, saj se mi je vse skupaj zdelo preveč stresno in neobvladljivo. 2 tedna pred odhodom pa se je ideja za potovanje z vlakom ponovno porodila in me vzpodbudila k iskanju rešitve. Ponovno sem obiskala spletno stran slovenskih železnic in spletno stran mednarodnih prevozov. Prek Google zemljevidov sem si ogledovala železniške postaje, njihove perone, postavitve in navidezno potovala po neznanih postajah. Izmenjala sem nekaj e-poštnih sporočil s slovenskimi železnicami in se oglasila na, od boga pozabljeni, železniški postaji v Kopru. Žalostno podobo postaje nama je kmalu popravila prijazna uslužbenka. Njena prijaznost naju je osupla in temeljito popravila odpor do železniške postaje. Gospa nama je razložila postopek, podelila množico nasvetov in razmišljala z nama. Hkrati pa preverjala kakšne so možnosti, da naju s kolesi spravi v Žilino, saj so bili vlaki praktično razprodani…. Hm, kdo je pa vedel, da je mesto za kolo na vlaku potrebno rezervirati nekaj mesecev vnaprej. Preigravali smo različne možnosti – greva skozi Dunaj ali skozi Budimpešto? Hm, koliko bo prestopov, koliko čakanja, kolikšen bo skupen čas potovanja? Vmes so prihajali drugi potniki, ki sva jih prijazno spuščala naprej, saj je najino načrtovanje poti zahtevalo kar nekaj kombinatorike. Na postajo sva se vrnila proti večeru, ko sva doma, v miru, preigrala vse scenarije in izbrala za naju najprimernejšega. Po obisku postaje tik pred zaprtjem sva se domov vrnila s kartami v žepu. Se nama je kar smejalo, posebno, ko sem se spomnila na staro zagorsko pesmico o Jankecu, ki ima karte v žepu 😉 Hm, biti vezan na prevoz, ob točno določeni uri, ni ravno po najinem izboru. Običajno se odpravljava po inerciji, brez posebnih priprav, pol ure gor, pol ure dol… tudi kakšno uro ali dve kasneje. Tega si sedaj ne bova smela privoščiti. Držati se bova morala ure.

 

Kupila sva karti na relaciji Divača – Žilina, dodatni karti za kolesi in posebno rezervacijo za kolesi na relaciji Ljubljana–Dunaj. E, ja. Do Divače bo potrebno priti na drug način, saj, kot omenjeno, iz Kopra proti Ljubljane vozita le večerni in jutranji vlak. Iz Kopra poleti vozi le t.i. kopalni vlak, ki v Koper prihaja zjutraj, zvečer pa se vrača v Maribor. Sva razmišljala tudi o možnosti, da bi na pot iz Kopra šla zvečer, prespala v Mariboru…. Samo potem bi ta pot trajala še kakšen dan več.

Torej, karte so bile v žepu, priti je bilo potrebno le še do Divače. Razmišljala sva o taxiju, vendar se je ta varianta izkazala za predrago. Tako sva izkoristila domači transfer. Je pa zanimivo odkritje tega poletja, da je kolo možno naložiti tudi v taxi (kombi). Ta transfer postane cenovno ugoden za skupino kolesarjev.

Preden nadaljujem v Divači, naj se zahvalim gospe, ki je v soboto, 28. julija 2018, na železniški postaji v Kopru, svoje delo opravljala cel dan in to s strastjo in zavzetostjo, ki jo je težko srečati drugje, posebno pa še v državnem podjetju. Žal ne veva njenega imena, na slovenskih železnicah pa bodo že vedeli. Hvala!

Otovorjena sva prispela v Divačo. Čakava na vlak…. Presenečenj pa še ni konec. Več naslednjič.