Načrtovanje dopusta 2022

Leto 2022 si bomo zapomnili po vročini. Že maja so se temperature dvignile nad 25° C, junija pa nad 30°C. Sredi julija so v Kopru namerili celo 37° C. Najprej sva odklop načrtovala za julij, kasneje pa odhod premaknila na konec avgusta oziroma začetek septembra, saj sva se želela izogniti vročini. Za letošnji dopust sva izbrala Tirolsko. Vlekla naju je slikovita pokrajina, razgiban teren, zelena narava in ugodnejše temperaturne razmere.

Sredi avgusta sem se lotila načrtovanja dnevnih etap in pri tem bila pozorna predvsem na nočitve, saj je divje kampiranje v Italiji in Avstriji prepovedano. Ker je kampov na Tirolskem  dovolj, so bile vse nočitve, razen ene, planirane v kampih. Vremenske napovedi so bile ugodne.

Začela sva pregledovati opremo, saj vsako leto opremo dopolniva s kakšno malenkostjo. Letos sva si za dež, namesto nerodne in okorne (pohodniške) pelerine, omislila anorak, hlače in rokavice. Vsekakor naj bi ta kombinacija v slabem vremenu nudila večjo okretnost in lažje manevriranje ter preglednost na cesti. Obogatila sva tudi ležišči v šotoru. Do sedaj sva spala v spalni vreči na armaflex penasti podlogi, sva se pa že lani spogledovala z napihljivimi blazinami. Čez udobje ga ni. Peter je pregledal vse možnosti in izbral primerno blazino, ki pa na žalost, zaradi konca sezone, ni bila več dobavljiva. Tako sva na koncu izbrala blazini Forclaz, velikosti XL. Pri izbiri je bila odločilna velikost in širina blazine, R faktor ter seveda enostavnost uporabe in nizka teža. S toplotno dobro izolirano napihljivo blazino bi izboljšala spanje v najinih pomanjkljivo izoliranih spalnih vrečah.  Konec poletja se temperature v Alpah ponoči že precej nizke.

In kaj sva še spremenila ali dopolnila?

Prejšnja leta sem kolesarila na treking kolesu 28”, za katerega je Peter menil, da mi velikost okvirja ne odgovarja najbolje. Zato je celo pomlad iskal primerno 26” gorsko kolo, ter na srečo naletel na ugodno ponudbo dobro opremljenega in ohranjenega kolesa, prave velikosti. Sledila je premontaža potovalne opreme – prednjega in zadnjega prtljažnika, sedeža, luči, nosilcev bidonov, dodatkov za elektroniko itn. Zamenjati je bilo potrebno tudi plašča na kolesih – prisegava namreč na preizkušene Schwalbe maraton in dodati blatnika. S slednjim je bilo nekoliko težav, ker je bilo za montažo potrebnih nekaj prilagoditev.

Polno otovorjeno »novo« kolo

Zase sem nabavila še kolesarske rokave in ščitnik za očala v primeru dežja. Spogledovala sva se tudi s lahkimi kamping stolicami, na koncu pa se odločila za domačo izdelavo podlog za sedenje. Podobna je tisti, ki sva jo videla v Dechatlonu, seveda pa je najina boljša. Za izdelavo je bil uporabljen najden kos zavržene tatami podloge debeline 2 cm, ki sva ga narezala na kose cca 30 x 10 cm, posamezne dele pa povezala z elastiko. Zložena podloga se prilega površini zadnjega prtljažnika. Podloga se je izkazala za izredno uporabno. 

DIY sedalni blazini

Nova pridobitev je bila tudi blazina za spanje. Peter si je najprej nabavil napihljivo, enako kot je moja stara, po preizkušanju na domači postelji pa se je odločil, da jo vrne in domisli kaj drugega. Pri napihljivih blazinah je tako, da je, ko je popolnoma napihnjena, pretrda, pri manjši napihljivosti pa se ti glava zoprno kotali. Pa sva hitro našla rešitev. Med šivarijo sva imela ostanke spominske pene. Kosa sva narezala in zložila skupaj. Tako sva dobila dve blazini velikosti približno 30 x 20 cm. Še kos blaga za prevleko in blazini sta bili gotovi. Poleg mehkobe in udobja, je odlično tudi to, da jo je možno stisniti v kepico velikosti dveh tenis žogic. Spanje na njej je prijetno, veliko bolj kot na napihljivi blazini, ki sem jo uporabljala na prejšnjih turah.

Blazina za spanje

Po ogledovanju posnetkov iz potovanj kolesarskih dolgoprogašev po svetu, sva prišla na idejo, da nabaviva še potovalni vrečki za boljšo organizacijo oblačil v torbi, kar se je izkazalo za zelo uporabno. V eno torbico sva pospravila »civilna«, v drugo pa kolesarska oblačila. Na prejšnjih popotovanjih je bilo za iskanim kosom garderobe potrebno prekopati celo torbo. Sedaj enostavno izvlečeš ven vrečko in iz nje izbereš kar potrebuješ. Nabavila sva tudi dve nepremočljivi vreči, za pakiranje mokrih stvari (premočen šotor ali oblačila). 

Na prejšnjem kolesu sem imela nogico za postavitev kolesa, česar pa za drugo kolo nisva uspela najti. Težava je bila v profilu in dimenziji ogrodja kolesa na katerega bi jo bilo potrebno montirati in pa potrebni nosilnosti, saj mora vzdržati polno otovorjeno kolo (kolo z vso opremo tudi krepko čez 40 kg). Pregled potovalnih zapisov je Petra napeljal k ideji, da kolo podpreva s pohodno palico, premikanje tako naslonjenega kolesa pa onemogočiva z elastiko, ki jo povlečeš preko ročice prve zavore in krmila. Ta dvostopenjski sistem se je izkazal za odlično rešitev. Predvsem elastika na prvi zavori je bila zakon. V mestu, sredi klanca, prislonim kolo na steno, potegnem elastiko preko zavore in brez skrbi, da bi se kolo premaknilo in padlo, naredim npr. posnetek s fotoaparatom.

Pohodna palica za podporo polno otovorjenega potovalnega kolesa
Elastika na zavori

Letos sva kolesi opremila s slovensko zastavico na palici, ki je montirana na prtljažnik; zaradi prepoznavnosti in boljše vidljivosti. O prepoznavnosti oziroma o zamenjevanju za Slovaško, več kasneje.

Za dokumentiranje potovanja sva letos testirala izposojeno GoPro kamero, nad katero pa kasneje nisva bila več toliko navdušena. Ker najine vtise raje deliva na blogu kot na video kanalu, so slike veliko bolj primerne kot pa video posnetki. Poleg tega me moti to, da se je za snemanje potrebno predolgo ustavljati, pripravljati, nastavljati… to pa potem ni več kolesarski odklop kakršnega sva si zamislila. 

Pred odhodom sem razmišljala tudi o nabavi Garmin navigacijske naprave, na koncu pa, po premisleku, ugotovila, da je zadeva enostavno predraga za kolikor bi jo potrebovala in uporabljala. Pa še ena stvar je. V praksi se je pokazalo, da je vprašati domačina za pravo pot ali smer, odlična priložnost za vzpostavitev stikov z lokalnim prebivalstvom in zanimive klepete. In v končni fazi lahko v nujnih primerih s telefonom opraviva vse kar potrebujeva – navigacijo, stik s svetom, zajem slikovnih in video vsebin… V prihodnje bi morda nabavila le še dodatni »powerbank« ali pa kakšno sončno celico 😉

Za našega štirinožnega člana sva se pri Aktivnih tačkah dogovorila za varstvo. S tem je bila urejena še zadnja obveznost pred odhodom.

Pred odhodom na »dopust« se je potrebno urediti

Par dni prej preverim vremensko napoved in skoraj me kap. Za naslednjih 14 dni je napovedano deževje po vseh načrtovanih etapah. In to ne tisto z 20 % verjetnosti. Verjetnost padavin je krepko nad 70 %, pa tudi količina padavin ni zanemarljiva. Kakšen vmesni dež ni problem, vsakodnevno deževje v Alpah pa vse prej kot prijetno. Vsi najini načrti so padli v vodo. Podobno se nama je zgodilo že leta 2019. Tudi takrat sva hotela na sever (očitno nama Tirolska ni usojena), pa sva jo potem, prav zaradi padavin, mahnila v Dalmacijo. Kaj pa tokrat? Sledila je sprememba načrta in Tirolsko sva zamenjala za Toskano. 

Par dni pred odhodom sva se zapeljala na železniško postajo v Trst in preverila podrobnosti glede nakupa vozovnic, morebitne rezervacije, posebnosti glede potovanja s kolesom itn. Ko sva prišla domov, sem začela delati na planu B – Toskana. Več pa v naslednjih zapisih.