Zadnjič sva pisala o načrtovanju poti. Letošnji dopust sva načrtovala za prvo polovico septembra. Glede na to, da so bile napovedi za kraje severno od nas deževne, sva se odločila, da greva v Dalmacijo. Uradna poletna sezona se je zaključila, kar pomeni, da je za pričakovati manj turistov, izven sezonske cene, pa tudi vročina popušča. Razlogov več kot dovolj, da obiščeva kraje, ki segajo v spomin otroštva. S starši sem obiskala nekaj jadranskih otokov, bila na slapovih Krke in dopust bolna preležala v Trogirju. V Splitu sem se v mladih letih udeležila atletskega pokala Jugoslavije, vendar sem v mestu preživela le nekaj ur. V Dubrovniku še nisem bila. Peter si je želel ogledati Split. Odločitev je padla v hipu. Greva v Dalmacijo.
Dopustniški kolesarski odklop naj bi se začel od doma, vrnila pa naj bi se z rent-a-carjem. Po grobi oceni, če bi se na pot odpravila v nedeljo, 1. 9., bi do 15. 9. uspela priti do Dubrovnika in nazaj. Peter se je ukvarjal s pripravo koles, sama pa z načrtovanjem poti, pregledovanjem vremenske napovedi itn. Bolj ko smo se pomikali h koncu avgusta, slabše so bile vremenske napovedi. Iz dneva v dan so napovedali več dežja. Pa ne samo za Dalmacijo, tudi za Slovenijo. Sem že razmišljala, da bi dopust odpovedala. Tako dolgo pričakovan dopust je bil pred tem, da ga odnese napovedano deževje in veter.
Pakiranje poteka po utečenem seznamu, ki ga sproti dopolnjujeva. Najprej zloživa vse predvidene (želene) stvari po tleh, potem pa sortirava glede na to, v kateri torbi se bodo stvari prenašala. Pri tem se kakšna stvar, po treznem razmisleku, iz kupa tudi umakne. Trezni razmislek pomeni – rabim ali ne rabim. Velikokrat podobne stvari dava na tehtnico in teža odloči kateri kos oblačila gre z nama. Ko s sabo voziš vse kar rabiš – šotor, spalno vrečo, kolesarsko in »civilno« opremo, opremo za prehranjevanje… ima teža odločilen pomen.
Na kolesu imava po 2 manjši (25 l) sprednji torbi in 2 večji (40 l) zadnji torbi. Poleg tega imava še priročno torbo na balanci. Vse torbe so nepremočljive, znamke Ortlieb classic. Torbe sva, kot veliko druge opreme, pred leti kupila prek spletne trgovine Bike24. Ker sva rada vidna, imava torbe živih barv – Peter ima rdeče, jaz pa (poštarsko) rumene.
Pri razvrščanju stvari v torbe se zgledujeva po priporočilu z video kanala na YouTube-u, čeprav s seboj ne tovoriva toliko opreme, saj se na pot ne odpravljava za tako dolgo. Oba imava torbe označene s pozicijo torbe na kolesu: L (levo) in D (desno). Sama imam leve torbe za kolesarsko opremo, desne pa so namenjen »civilni« opremi. Vsaj na začetku 😉 Potem se pač zgodi, da se stvari zamešajo, premešajo… in nič nenavadnega ni, da ko med potjo kaj iščeš, zgrešiš torbo.
Čeprav skušava opremo minimizirati, se je vseeno nabere za vsaj 15 kg, lepo prerazporejeno na vse 4 torbe. Pred odhodom enakomerno razporejenost opreme preveriva s tehtanjem, med potjo pa zadostuje občutek ročnega »težkanja«.
