Iz Radovljice do Krope
Jutro sva najprej izkoristila za ogled Radovljice, ki sva jo prejšnji dan videla le v soju cestnih svetilk. Sprehod po Linhartovem trgu obiskovalca vrne kar par stoletij nazaj. Hiše na osrednjem trgu prikazujejo arhitekturo 16. in 17. stoletja. Radovoljica je rojstni kraj Antona Tomaža Linharta, ki ga večina pozna po komediji Županova Micka. Linhart predstavlja pomembno osebnost tistega časa, zato ne preseneča, da Radovoljico imenuje tudi Linhartovo mesto. Po Linhartu se imenuje tudi osrednji radovljiški trg, pa knjižnica, šola in kulturna dvorana. Zanimiva osebnost Radovljice je tudi Josipina Hočevar (1824–1911), ki je darovala sredstva za gradnjo mestnega vodovoda. V zahvalo so ji meščani postavili spomenik.
Radovoljica ponuja številne znamenitosti, žal pa časa za ogled ni bilo na pretek. Enkrat v prihodnje se bo potrebno vrniti in si ogledati Galerijo Šivčeva hiša, Lectarsko delavnico in čebelarski muzej.
Radovoljica je znana tudi po tovarni čokolade Gorenjka, kjer pa ne delajo le tistih velikih čokolad z lešniki ampak še vse sorte raznih drugih okusov. Za popotnico sva se v njihovi industrijski trgovini s tem kakavovim grehom dobro založila. Glede na to, da sva načrtovala pot proti Kropi in Jamniku, bo ta greh še kako prav prišel.
Obložena s čokolado sva zapustila Radovoljico in jo ubrala proti Kropi, v nekdanje kovaško središče.
Kropa
Pot do Krope je mirna in skoraj brez prometa. En sam spokoj po čudoviti naravi, ki naju pripelje v slikoviti kraj, že sam po sebi pravi muzej. S potokom Kroparica je kraj razdeljen na levi in desni del. Na obeh straneh pa zanimive stavbe, nekdanje fužinarske hiše, vmes pa vodne zapornice in številni drugi zanimivi kotički, ki vabijo k ogledu.
Potok Kroparica je mirno tekel svojo pot in vabil k hladni kopeli.
Da je leta 2007 prestopil bregove in zaliv spodnje etaže hiš si kar ne moreš predstavljati. Označba na mostičku nas spomni in opomni na ta dogodek.
Kropa je zanimiv kraj, ki bi mu lahko namenila celoten zapis na blogu. Slikovnega materiala sva ustvarila kar nekaj; preveč, za objavo. Sicer pa je pametneje vzeti pot pod noge in si kraj ogledati.
Jamnik
Iz Krope sva pot nadaljevala proti Jamniku. Takoj ko zapustiva zadnjo hišo, naju na naslednjem ovinku pričakajo ostanki talilne peči iz 14. stoletja, kar dokazuje, da imajo ti kraji res dolgo brado. Do Jamnika je le 5 km serpentinastega vzpona. Jamnik, na 836 m, obljublja čudovite poglede na vse strani; sva bila pa pogledov na dolino deležna že na poti.
Pot je bila, kot celoten dopust, mirna. Tu in tam kakšen motorist, ki nama je pomahal v pozdrav. Bolj ko sva se vzpenjala (in švicala), bolj sva bila navdušena nad pogledi. Pred nami se je odpirala slikovita slovenska pokrajina. Daleč na hribčku osamljena cerkvica sv. Primoža in Felicijana, kamor vabijo tudi pohodnike iz Krope.
Za obisk cerkvice je potrebno zaviti s poti, kar mi ni bilo preveč všeč. Nestrinjanje sem spremljala z glasnim negodovanjem, prijazno rečeno, kasneje pa z opravičilom. Priznam, da je bila pot do cerkvice, kot tudi počitek ob njej, vredna vsake »izgubljene« minute na poti. Osamljena cerkvica sredi griča nudi pogled v krogu skoraj 360 stopinj daleč naokoli. Pravi raj na zemlji.
Po ogledu cerkvice in kratkem klepetu z obiskovalci na sosednji klopci, sva si pripravila kosilo.
Slikovito cerkvico in mistični hribček, sva kar s težkim srcem zapustila. Do zadnjega sva se ozirala in pogledovala proti temu skrivnostnemu koščku naše lepe Slovenije ter se počasi poslavljala.
Eden zadnjih pogledov na cerkvico in slikovito pokrajino preden nama je izginila za ovinkom. Greva naprej.
Iz Jamnika do Škofje Loke
Iz Jamnika sva nameravala proti Železnikom in od tam do Škofje Loke. Prišla sva do razcepa za Dražgoše, kraju poznanem po eni bolj znanih bitk, druge svetovne vojne, januarja 1942. Pri odcepu za Dražgoše sva si natočila svežo studenčico. Peter je, po spominu, predlagal spust v dolino (mislim, da ga je zavedla tabla za domače kekse v Podblici), saj naj bi pot vodila do samih Dražgoš, kar ni bil najin cilj. Žal sva kasneje opazila, da sva naredila usodno napako. Za Železnike bi morala slediti tabli za Dražgoše. Kasneje sva izvedela, da na tej poti zgrešijo tudi domačini. Hm, kaj pomaga. Še en razlog več, da se vrneva 😉
Vzpon navzdol je bil prijeten in hiter. Pri Podblici naju je pozdravila, na cesto narisana kolesarska majica z napisom Victorious, kar je v moji glavi hitro priklicalo vse naše kolesarje, klube za katere kolesarijo in tako sem majico hitro povezala z Mohoričem. Poletje je bilo tako in tako prežeto s kolesarskimi dirkami (državno prvenstvo v cestnem kolesarstvu, dirka po Franciji, potem pa še olimpijske igre) in številnimi zmagami slovenskih kolesarskih junakov. Kakšno noro leto za slovenske kolesarje.
Predvidevam, da uspehi naših kolesarjev temeljijo na številnih vožnjah po klancih navzgor in to s hitrostjo, kot jo midva razvijeva pri spustu navzdol.
Zgrešen odcep naju je pripeljal vse do Kranja. Hladen tuš. Popolno razočaranje. Iz podeželske idile sva padla v primestni vrvež. Po kratkem posvetu z domačinom sva jo po bližnjici mahnila proti Škofji Loki, ki sva jo s kolesi obiskala že pred leti. In, kot vso pot do sedaj, tudi v Škofji Loki uloviva enega od zadnjih prostih prenočišč.