Šesta etapa: Perugia – Assisi

Iz hotela do Perugie

Kot se za dober začetek novega kolesarskega dne spodobi, začneva z odličnim zajtrkom v Nyres hotelu, par kilometrov pred Perugio. Zajtrkovalnica je v kletni etaži s pogledom in izhodom na dvorišče, kjer sva prejšnji večer pustila najini kolesi. Samopostrežni pult naju pričaka s polnim naročjem dobrot. Tokrat je zajtrk tudi prijetna paša za oči, saj se poleg standardne ponudbe, med rogljički in drugim pecivom, kot velike razcvetele rože, bohotijo doma pečene krostate. Poskusiva vse po vrsti. Ena boljša od druge. Zmagovalna kombinacija pa je krostata z vanilijevo kremo in svežimi grozdnimi jagodami povrhu. Sočna in krhka. Njen okus in vonj sta bila z nama še dolgo potem, ko sva se poslovila in zapustila hotel.

Še zadnja kontrola pred odhodom.

Pot do centra Perugie je prometna in rahlo kaotična ter na trenutke stresna in nevarna, posebno za dva polno otovorjena kolesarja. Res je, da sva na cesti v času, ko se vsem mudi na delo. Vozniki so nervozni in neučakani. Na krožiščih nisi nikoli dovolj prepričan ali so opazili tvojo namero za zavijanje, tako da ne preostane drugega kakor da potegneš naprej in upaš na srečen konec… Kljub vsej previdnosti se zgodi, da nama kakšen neučakanec preseka pot in značilno italijansko požuga. Besed, ki spremljajo žuganje, na srečo, ne slišiva, si pa lahko predstavljava, kam vse naju pošiljajo.

Iz predmestnega vrveža se počasi začneva vzpenjati. Na slabih 6 km se cesta dvigne za 185 m. Sam center mesta je namreč na 435 m nadmorske višine. Pred zadnjim vzponom za vsak primer preveriva, če greva v pravo smer in se pri tem zapleteva v pogovor s simpatično gospo, ki nama na srce položi obvezen ogled utrdbe Paoline (it. Rocca Paolina). Pričakovala sva že na daleč viden in veličasten vstop in, če ne bi bila pozorna, bi vhod sredi obzidja skoraj gotovo spregledala. Kasneje sva ugotovila, da je glavni monumentalni vhod nekoliko nižje za vogalom. Utrdbo Paolino je, ob podrtju številnih stavb iz časa Etruščanov in Rimljanov, dal zgraditi papež Pavel III, v 16. stoletju. Namesto prejšnjih ulic so nastali notranji hodniki, podobni labirintu. Velikost podzemne strukture je veličastna. Antični ostanki s svojimi stebri, veličastnimi oboki in zidovjem so, kakor gigantske kamnite noge, trdno zasidrane v hrib, da lahko v naročju nosijo novi svet. Danes so skozi utrdbo speljane tudi tekoče stopnice, ki domačinom in turistom pomagajo premagati klanec, ki se sicer vleče in vzpenja okoli utrdbe, in te na koncu pripeljejo na trg zgoraj. Pravzaprav je izhod v sami stavbi mestne prefekture na Piazza Italia. Zanimivo, da je utrdbi namenjena tudi pesem »Il canto dell’amore«, ki jo je napisal italijanski nobelovec za literaturo (1906), Giosuè Carducci

Veličastni vhod v utrdbo Paolina
Paolina – vstopno stopnišče
Paolina – prepleteni hodniki
Paolina – animacija nastanka Perugie

Vstop v utrdbo je eno dolgo stopnišče, po katerem prideš do glavnega hodnika, ki v bistvu povezuje tudi glavni vhod. Vzdušje je temačno, svetloba je medla in zdi se kakor da si v drugem svetu in času. Fascinanten je bil tudi postanek v manjšem stranskem prostoru, ki sva ga našla zgolj zaradi pridušene glasbe, ki je skrivnostno prihajala po hodniku. V kvadratno sobo se spustiš po par stopnicah. Ko se oči navadijo na mrak se pretipaš do kamnite klopi, postavljene vzdolž stene. Tu se, na podu in sosednjih treh stenah, prikazuje multimedijska predstavitev zgodovine Perugie. Vtisi vsega skupaj so tako močni, da utrdbo zapustiš z občutkom, da si za nekaj trenutkov poletel v zgodovino. Do samega središča mesta se seveda ne vzpneva po tekočih stopnicah, saj bi bilo, ob vsej krami, ki jo imava na kolesu, to precej nerodno. Veselo pritisneva na pedala in zapeljeva do središča mesta po gostem in senčnem drevoredu, speljanem ob obzidju vse do vrha.

Nad Paolino, pogled v dolino, od koder sva prisopihala

V Perugi so, med drugim, doma svetovno znani čokoladni poljubčki, čokolatini, kot jim rečemo v Istri (slovensko pralini ;-)), Baci Perugina. Že v utrdbi sva zasledila plakat, da je tovarna, leta 2022, praznovala 100 letnico obstoja. V ta namen so v času najinega obiska imeli tudi razstavo čokolade, ki pa je nisva utegnila obiskati. Sva pa zato poiskala trgovino s »poljubčki« (it. baci). Kaj izbrati? Eden bolj vabljiv od drugega, tako da sem na koncu rekla: »due di tutti«; po dva od vsakega, za vsakega, da bo mir v »hiši«. In medtem ko jaz sprejemam težke odločitve glede »poljubčkov«, Peter zunaj klepeta. Pa ne kar s komerkoli, ampak z »našim čovekom«. Na ulici se je ustavil ob stojnici kjer je Makedonec, ki je kar nekaj let živel tudi na slovenski Obali, izrezoval portrete iz papirja. Beseda gor, beseda dol… in ponovno obujamo spomine na stare čase pred razpadom Jugoslavije, tragedije zaradi vojne…  

Ko je vsega preveč, je odločitev vse prej kot lahka.
Ko sredi Perugie srečaš »našeg čoveka«
Zanimivo preoblikovanje embalaže – utrinek s stojnic

V bližnji turistični pisarni prevzameva zemljevid mesta, da se lažje orientirava po mestu in si ogledava glavne znamenitosti. Le toliko, da dobiva o mestu bežen vtis, ga za trenutek zadihava in začutiva. Preden zapeljeva iz mesta, še nekaj fotografskih utrinkov.

Peter vabi na ogled Perugie…
A tu naprej?
Srednjeveški vodnjak »Fontana Maggiore« na trgu IV. novembra
Stopnišče palače Priori na trgu IV. novembra
Ostanki zgodovine

Če sva v mesto prišla navzgor, ga sedaj zapuščava navzdol. Vse do trga Fortebraccio zraven monumentalnega oboka mestnih vrat, ki so ga zgradili stari Etruščani v 3. stoletju pred našim štetjem. Monumentalna stvaritev ob kateri se po pravici počutiš majhnega.  

Etruščansko obzidje na trgu Fortebraccio

Na trgu nasproti mestnih vrat je zanimiva tudi palača v kateri domuje univerza za tujce. Ko si paseva oči tudi na njeni fasadi, pristopi Američan iz Los Angelesa, pobara naju o kolesarski odpravi in najinih načrtih, in pogovor hitro steče. Izveva, da čaka ženo, ki že kar nekaj let zapovrstjo prihaja v Perugio na tečaj italijanščine. Prosti čas izkoristita za potovanje po Italiji.  V Perugi sta že na pol domača; poznata vse lokalne zanimivosti. Tudi psa Francesca z uro. Ja, pes z uro. Tega prej nisva omenila, ampak v mestu sva res srečala psa z uro. Gre za lokalno posebnost. Američan nama pove, da gre za zelo pametnega psa, ki cesto vedno prečka na prehodu za pešce. Zanimivo, da človek to izve od tujcev, ki so v Perugio prileteli čez »lužo«. Medtem se nama priključi tudi njegova soproga. Poklepetamo, izmenjamo navdušenje nad mestom, pokrajino in kulinariko, potem pa si nasmejani zaželimo vse dobro in si pomahamo v slovo.

Univerza za tujce – Perugia

Proti Assisiju

Skozi mesto se spustiva po stranskih ulicah, proč od glavnih prometnic. Kmalu zapustiva še zadnje mestne hiše in se, kakor po žili odvodnici, ponovno zlijeva v naravo med oljčne nasade in vinograde. Vročina je na višku, kljub temu pa te okolica prevzame. Čez čas doseževa reko Tiber (it. Tevere) in pot nadaljujeva ob njej. No, vsaj del poti, saj če bi nadaljevala ob reki, bi prišla v Rim. Kako že pravijo? Vse poti vodijo v Rim 😉 Vožnja ob reki je sicer prijetna, čeprav naju sopara, ki puhti od reke in vročina, ki ne misli popustiti, prisili, da narediva krajšo pavzo ter si vzmeva čas za kosilo. V gozdičku, skrita pred neposrednimi sončnimi žarki, kar sicer vročine ravno ne zmanjša veliko, se razkomotiva pod drevesi ter na klopci razprostreva najino mobilno kuhinjo. Redki rekreativci, ki se mučijo ob nemogoči uri in še bolj nemogoči vročini, kimajo v pozdrav ter grizejo dalje svoj dnevni obrok razgretih kilometrov.

Mobilna kuhinja v senci dreves.

Nadaljujeva po ravninski poti, tako da večjih težav ni, če odštejeva vročino, ki ne prizanaša. Ko se približujeva Assisiju, nama vode že počasi zmanjkuje. Pred nama je tabla za kraj Bastia Umbra. Zapeljeva po ulicah. Ozirava se za kakšno gostilno, črpalko, ali morebiti javni vodovod, pa kar naenkrat zagledava ob cesti avtomat za vodo. Pride gospa, vtakne ključek v avtomat ter si natoči vode za domov. Medtem ko čaka da se steklenice napolnijo, naju vpraša ali bi tudi midva vodo; navadno ali gazirano, vpraša. Hm, gazirano. Vsakemu natoči po dober liter in pol mineralne gazirane vode, zaželi na zdravje in srečno vožnjo ter se odpelje. Vodstvo mesta je postavilo avtomat za vodo. Prebivalci imajo subvencionirano ceno, izbirajo pa lahko med gazirano in navadno vodo in kar je v tej vročini najboljše, ohlajeno. Gospa je povedala, da je voda iz avtomata cenejša od vode iz hišne napeljave ter tudi boljša od ustekleničene vode iz trgovine. Najprej sva mislila, da bo gazirana voda odveč, vendar, še preden prideva na vrh Assisija, ki je na 447 m nadmorske višine, sprazneva vse. 

Assisi, prihajava…
Veličasten pogled na obzidje
Obzidje še z druge strani

Cilj najine dnevne etape je kamp Fontemaggio, ki je še nekoliko višje, na 530 m nadmorske višine. V dolini, pod Assisijem, so številni kampi, vendar sva Fontemaggio izbrala po priporočilih fanta, s katerim sem se zapletla v pogovor, medtem ko je Peter nakupoval živila. Baje je kamp miren, lepo urejen, v naravi… No, iz Bastije do kampa je nekaj manj kot 10 km, zato pa kar 335 m višinske razlike. Za zadnji kilometer do kampa pa sva itak porabila več energije kot za celo pot poprej. Razriti makadam je zahteval potiskanje kolesa ob sebi, v smislu, dva koraka naprej, en korak nazaj. Ko takole prilezeva v napol prazen kamp, nama na recepciji določi številna prosta območja, na katerih lahko postaviva šotor.

Proti kampu… bolje, da se me ne sliši, kaj vse izrečem po poti…

Prvotno sva mislila, da bova postavila šotor, potem pa si šla ogledat Assisi, vendar ogled pustiva za naslednji dan. Pred šotorom si skuhava večerjo, ki jo pojeva ob soju polne lune in s pogledom čez vrhove dreves proti dolini, daleč pod nama. S sebe otreseva prah, spereva pot ter leževa k zasluženemu počitku. Dnevna etapa ni bila ravno dolga, nekaj čez 35 km, zato pa se je nabralo okoli 560 m višinskih razlik, od tega 335 m »višincev« na zadnjih 10 km. Če prištejeva še vročino in vlago je bilo za ta dan ravno dovolj.

Še potek dnevne trase – od predmestja Perugie do kampa Fontemaggio.