Jutro v kampu
Prejšnji večer sva k počitku legla presenetljivo zgodaj, zato sem zjutraj iz šotora, povsem budna, pokukala že pred 6. uro. Še pred mesecem ali dvema bi me ob tej uri pozdravilo sonce, sedaj pa je september in z njim daljše noči, pa tudi jutranja mokrota vse povsod. Poletje se počasi poslavlja, prihaja jesen. Iz šotora sem prilezla v temo, pri tem pa morala paziti, da se po meni ni lepilo povsem mokro šotorsko krilo. Tudi trava okoli šotora je bila tako mokra, kot da bi ponoči deževalo. Šotor je bil z zunanje strani čisto moker, znotraj pa prijetno topel in suh. Zaenkrat se najin Kelty odlično obnese. Šotor je zračen, mrežica proti mrčesu, predvsem pred komarji, dobro ščiti. Ker je notranji del šotora ločen od zunanjega, se vlaga ne zavleče v notranjost. Pozabila sem še napisati, da je šotor velik za tri osebe, kar je praktično, saj je spanje veliko bolj komot. Pa tudi pomembnejše kose opreme lahko zloživa v šotor, večje tako ali tako razprostreva v stranski krili. Šotor ima namreč na vsakem vhodu dva manjša pokrita prostora.
V kampu je še vse tiho in mirno. Poberem kable, polnilce, razdelilce, oba telefona, tablici ter fotoaparat in na najbližjem električnem stebričku vse skupaj priklopim in pripravim za polnjenje. Ker je za moj okus vseeno malo prezgodaj smuknem nazaj v šotor in si privoščim še kitico ali dve. Ko se dodobra zdani, zlezem dokončno iz šotora in začnem pripravljati zajtrk. Medtem Peter sname vrhnji del šotor in ga obesi na vrvico za sušenje, napeto med sosednjima drevesoma.
Po turško in s penasto podlogo pod ritjo sediva pred odkritim šotorom, zajemava ovsene kosmiče z rozinami in oreščki ter počasi vstopava v nov dan. Na gorilniku se greje voda za kavo. Okoli naju se začnejo prebujati tudi sosedje. Zaslišijo se posamezni glasovi, odpenjanje zadrg na šotorskih krilih, zehanje, pasji lajež; tišino začnejo trgati še na pol zaspani in rahlo omotični obiskovalci umivalnice in wc-ja. Opazujeva to počasno premikanje in prebujanje kampa, srebrava vročo kavo in se pogovarjava o dnevu, ki je pred nama. Temu bi lahko rekli strateško načrtovanje dnevne ture. Pri tem izhajava iz, pred odhodom preoptimistično začrtanih načrtov, dodajava pa nove okoliščine: izkušnje iz poti, utrujenost, vremensko napoved in seveda trenutni navdih.
Zajtrka je konec. Pospraviva prtljago, počistiva za sabo in se pred odhodom posloviva še od nemških prijateljev. Na kratko poklepetamo, predvsem o tem, kam naju vodi pot. V načrtu je Assissi, ki sta ga onadva obiskala leto poprej. Letos pa pot nadaljujeta na jug, proti jezeru Lago di Bolseno. Tudi onadva imata pred sabo le še dober teden dopusta, ki ga želita kar najbolje izkoristiti. Ko porivava kolesi proti izhodu pozdraviva še preostale goste kampa. Teh ni ravno veliko. Nekaj Nemcev, Avstrijcev in Nizozemcev. Večinoma so starejši. Tu je tudi par iz Francije, s katerim sem prejšnji dan izmenjala par besed. Povod za klepet je bil njihov simpatičen pes, podoben tibetanskemu terierju. Žal se imena pasme ne spomnim več.
Po makadamskih poteh
Vključim Google zemljevid in čakam na navodila. Stric Google naju kmalu zapelje s ceste na makadansko pot, Via del Canale, namenjano kolesarjem in pohodnikom. Kot ime poti pove, voziva ob vodi, imenovani Canale Maestro della Chiara. Na levi strani kanal, na desni pa kmetijske površine in številni sadovnjaki. Med vožnjo morava biti pozorna in dobro gledati pod kolesa, saj je pot precej načeta. Razpoke so neobičajno široke in dolge in mimogrede bi lahko zapeljala v eno od njih. Pot ni dobro utrjena, bolj traktorska, zraven je namakalni kanal in kot kaže vse skupaj počasi drsi vanj.

Med vožnjo se občasno ustaviva narediva kakšen posnetek in se čudiva nasadom jabolk, ki so pred točo zavarovani z mrežami. Povsod je napeljan tudi namakalni sistem. Do koder seže pogled je ena sama jabolčna preproga, ki jo tu pa tam preseka nasad hrušk, vmes pa tudi kakšen vinograd. Izogibava se trganja z dreves saj ne želiva konflikta z lastniki. S čisto vestjo pa pobereva sadeže, ki so odpadli z drevesa in sedaj ležijo na tleh ter se ponujajo redkim mimoidočim 😉 Obnoviva zaloge sadja. Za tak primer je na sprednjem prtljažniku pritrjena škatla, ki jo z veseljem napolniva. Potem si privoščiva še sočno malico. Sonce se počasi dviga, dan postaja vedno bolj vroč, zato osvežilno sadje še kako paše.


Pot je ravninska, dolga cca 15 km, vodni kanal na eni strani, nasadi na drugi. Prostrano področje, ki kar malo spominja na naše Prekmurje. Med potjo srečava nekaj sprehajalcev in tekačev. Zanimiva sta predvsem dva Italijana, s katerima se zapleteva v krajši pogovor. Zanimiva gospoda, prijatelja, ki se družita pri tudi pri rekreaciji. Ravno sta iz dopusta, ki jima vsako leto prinese kakšen dodaten kilogram telesne teže. Za pridobitev je kriva dobra hrana italijanskega juga. Tako sta se sedaj spravila v pogon, da nadoknadila »izgubljeno« formo. Iz pogovora izveva, da so imeli Italijani pred leti ideje, kako bi obsežno rodovitno pokrajino sredi katere se srečamo, pozidali. V planu je bil celo Disneyland, ali pa »vsaj« letališče. Na srečo so se domačini visoko letičenim, kapitalsko podprtim, načrtom uspešno zoprstavili in nama »omogočili«, da sva se sedaj sladkala s sadjem. Eden od tekačev je po rodu Albanec, tako smo klepetali tudi o njegovi vsakoletni poti skozi Dalmacijo v Albanijo, pa o težavah, ki jih doživlja pri prehodu meje in o lepotah Albanije. Peter je kar zastrigel z ušesi, saj že dolgo sanja o kolesarskem odklopu po albanskem zaledju.
Lepi so trenutki, ki jih deliš z domačini. Več ali manj se vsi odzovejo pozitivno. Pripravljeni so pomagati, te pospremiti kos poti, pokazati pravo smer in včasih kar tekmujejo med seboj, kdo bo tisti, ki bo podal uporabnejšo informacijo ali točnejšo smer iskane poti. Včasih izveš za lokalne posebnosti, ki jih ne zaslediš v nobenem vodniku, spet drugič te opozorijo na previdnost pred nevarno situacijo, ki te čaka na nadaljni poti. Nemalokrat se zgodi, da se s kolesarskih popotovanj ne spomniva več kaj vse sva videla. Včasih pomešava kraje, arhitekturo in znamenitosti, saj postane znotraj mestnih zidov na določenem področju vse precej podobno. Se pa zato podrobno spominjava zanimivih pogovorov, smeha ob jezikovnih preprekah, nesebične pomoči in pristnih druženj z domačini.
Dovolj klepeta, stisk roke, pozdrav in najlepše želje za prijeten tek do cilja. Tekača v svojo smer, midva pa naprej. Slediva ravnini. No, saj gre malo tudi gor pa dol, pa vsake toliko levo in desno. V glavnem pa voziva po makadanu. Glede na stanje tukajšnjih cest, so makadanske poti včasih še celo boljše od asfaltiranih. Pri makadanu vsaj veš kaj lahko pričakuješ in si zato bolj previden. Pri asfaltirani cesti pričakuješ ravno podlago, potem pa se pred tabo kar naenkrat pokaže luknja… Voziva sredi polj, od vasi do vasi, od ene kmetije do druge.




Vročina počasi zleze v noge, potem okupira še telo, ko glava ugotovi, da je pa res vroče, se ustaviva. Poiščeva senco pod drevesi in si skuhava običajno kosilo 😉

Kljub vročini se prileže tudi kava, ki pa je tokrat ne kuhava sama ampak se raje ustaviva v Camuci. Najprej misliva spiti samo kavo, potem pa nama pogled na sveže pečeno pecivo požene sline in tako na mizo poleg kave prispe tudi domača krostata. Ma kaj bi govorila, se razume da je bila premajhna, in s krožnika je izginila hitreje kot bi si želela.

Iz Camucie se vidi etruščansko mestece Cortona. Kot večina Toskanskih krajev, je tudi Cortona na hribu. Pogled nanjo kar vabi. Žal za vse ni časa, sicer bi z veseljem zakolesarila navzgor in si mestece ogledala. Ampak, ker želiva priti čim dalj, potegneva naprej. Spremljajo naju številni griči, prekriti z oljčnimi nasadi, na ravnicah pa se raztezajo obdelano polja.

Na poti v Umbrijo
Potem se začneva počasi spuščati, griči se umikajo in pokrajina postaja vse bolj ravna, dokler ne zapeljeva na makadamsko pot in končno zagledava jezero Trasimeno. Vode se vedno veseliva. Ne samo tiste v plastenki. Rada imava jezera, reke in morja. Voda pomirja, oči in duša si spočijeta. Pogled drsi po gladini, spremlja čapljo v nizkem letu iščoč prostor za pristanek in potuje dalje na drugo stran jezera. Dan se je prevesil v popoldan zato sonce ne pripeka več z največjo močjo. Ob jezeru je urejen prostor za postanek. Tam se ustaviva in nekaj časa srkava blaženi mir. Veter šumi v vejah bližnjih dreves in se poigrava s trstičjem ob vodi. Sama sva. Vse je kakor v počasnem posnetku.



Upala sva na osvežitev v vodi pa je dostop precej blaten in do vode bi bilo potrebno kar pošteno zakoračiti. Zleknem se na leseno klopco in počivam. Peter gre raziskovati okolico. Spusti se na brežino in se sprehaja po izsušenem in razpokanem blatu iz katerega izbrska zanimive zaklade. Vsake toliko zakliče in dvigne roko visoko v zrak navdušen nad novo najdbo. V soncu se zablešči kot dlan velika lupina sladkovodne školjke podobne ostrigam vendar z zelo tanko in krhko lupino. Tu so še majhni polži, kot sneg belo perje vodnih ptic, ki se je ulovilo med trsje ali pristalo v blatu, posmrtni ostanki galeba, zanimivi kosi naplavljenega in od sonca pobeljenega lesa …

Ko se približava jezeru Trasimeno dejansko zapustiva Toskano in vstopiva v Umbrijo, katere središče je Perugia, predviden cilj dnevne etape.
Dan se bliža h koncu in nekaj kilometrov pred Perugio se odločiva, da poiščeva prenočišče. Tako se po dobrih 92 km ustaviva v manjšem družinskem hotelu, ki stoji sredi stanovanjskega naselja, kakšnih 6 km pred Perugio. Google je pokazal le 275 km skupne višinske razlike navzgor, pa še ta je bila večinoma opravljena pri vzponu do hotela.
