Jutro v kampu Le Ginestre
Prebudiva se v sveže in oblačno jutro. Prevožena stotka prejšnjega dne je pustila nekaj utrujenosti v mišicah in dan kar kliče po počitku. Ker je kamp miren in prijeten se odločiva še za eno nočitev, prosti čas pa nameniva ogledu mesta, ki je od kampa oddaljeno cca 10 km. Po zajtrk greva v vas, ki leži na bližnjem hribčku, nedaleč od kampa. Trgovinica je urejena v domači hiši. Ob vstopu naju najprej pozdravi vonj po svežem kruhu, po prvih korakih se pridruži še vonj po sveži mortadeli, ko pa prideva do pulta naju iz vitrine pozdravi še preostala druščina domačih specialitet, siri vseh vrst, namazi, vložene olive, slaščice … Pogoltneva slino in si kupiva zajtrk v obliki sendviča iz še tople in na pol prerezane »focaccie«, v katere sredico je prodajalec previdno položil, kot papir natanko narezano mortadelo. Ko prosiva še za dve rezini sira naju začuden pogleda, potem pa nareže nekaj rezin ovčjega sira, ga razporedi na krožnik, polije z domačim oljem v katerem je plaval čili in poda preko pulta. Nato se umakne na stran ter z radovednostjo čaka na odziv. Pa ni kaj povedat. Zavijava z očmi in z užitkom pospravljava sir, prodajalec pa se smehlja, kima z glavo in ponavlja »e buono, a«?
Pred trgovinico sta dve mizi, kjer lahko spiješ jutranjo kavo, ali poješ malico. Medtem ko Peter še raziskuje po trgovini in plačuje, sama pred vhodom navežem stik s parom najinih let. Prišla sta s kolesom, tako da je tema za razgovor na dlani. Beseda da besedo in ugotovimo, da smo sosedje iz kampa. Midva ju seveda nisva prepoznala, sta pa naju onadva, saj sta z zanimanjem opazovala dva čudaka, ki sta sredi noči postavljala šotor. Nemca iz Liepziga seveda nista potovala s kolesi. V kampu sta z manjšo prikolico, že drugo leto zapored.
Ogled mesta
Po vrnitvi v kamp sva najprej prestavila šotor na boljšo lokacijo, saj sva imela čez noč kar nekaj šestnožnih obiskovalcev. Na srečo so bile mravlje le na zgornjem delu šotora, v notranji del pa jim ni uspelo priti. Glede na to, da sva nameravala ostati še en dan, sva šotor tudi ustrezno učvrstila.
Odpravila sva se v mesto, vendar sva se kmalu, ob pogledu na bližajoče oblake, obrnila in se vrnila po anorake. Med potjo naju je nato ujel dež, ki pa je do Arezza ponehal. Pri poletnih temperaturah dež res ne more biti ovira, ki bi nama preprečila ogled mesta. In nenazadnje je s kolesi brez torb, sprehod po mestu, kakršnega sva si ta dan privoščila, veliko bolj sproščujoč, enostaven in prijeten. Lažje je manevrirati med množico, okretnejša sva, predvem na ozkih ulicah pa tudi kolo je lažje prisloniti ob ograji, saj ne zavzame preveč prostora. In kar je najpomembnejše, ta dan se nama nikamor ne mudi.
Nastanek mesta Arezzo zgodovinarji povezujejo z Etruščani, saj je bilo mesto eno od njihovih prestolnic; takrat še kot Aritim. Kot vse utrdbe je tudi Arezzo umeščen na vzpetini, na njen vrh pa je vzpon s kolesom, po mokrih tlakovcih kar težaven. Odločitev, da podaljšava postanek in si podrobneje ogledava mesto, se je kmalu pokazala za eno boljših.
Kljub rahlemu deževju je bilo mesto polno obiskovalcev, željno ogleda Giostre del Saracino, znamenitega viteškega festivala. Prireditev je bila tudi razlog, da sva prejšnji dan tako brezupno iskala nočitev. Na srečo v kampu ni bilo gneče. Glavna prireditev se sicer odvija v nedeljo, v soboto (op: dan ko sva si Arezzo ogledala) pa imajo generalko, kar sva sicer izvedela šele ob prihodu v mesto. Že vstop skozi mestna vrata naju je osupnil. To je tisto, ko prideš in rečeš WAU. Stare rumenkaste zgradbe, oboki, tlakovana tla… Potem zaslišiva bobne, fanfare, kopita konj… in pred nama se začne odvijati prava predstava. Povorka v popolni opremi – srednjeveška gospoda z vojsko, okrašeni konji… prava paša za oči. Za trenutek se preseliva v srednji vek in uživava v barvah in zvokih tistega časa. Nastopajoči v mimohodu so oddeti v pisana oblačila, značilna za posamezno mestno četrt.
Ker se konjeniški sprevod pomika po ulici navzdol se odločiva za sprehod navzgor. Predvidevava, da bo večina turistov sledila sprevodu in bova midva tako vsaj nekaj časa v manjši gneči, kar se je izkazalo za pravilno. Počasi se vzpenjava in raziskujeva mesto, levo in desno, povsod kamor naju vodi oko in radovednost. In kako lepo, da sva brez vse najine potovalne prtljage. Kolo je res okretno, midva pa z lahkoto potešiva svojo radovednost.
Povzpneva se še na vrh Arezza, vse do mestnega parka iz obdobja družine Medici. Med drevesi se odvija tržnica starin, po kateri se z užitkom sprehodiva. Prava paša za oči, najti pa je vsega z vseh koncev sveta in z vseh mogočih obdobij naše preteklosti. Če bi ne bila na kolesih, bi najbrž kakšen zanimiv kos odnesla s seboj domov.
V informacijski pisarni se pozanimava, kaj vse se v mestu dogaja, in da je to, čemur sva bila priča, le generalka za glavno prireditev, ki se bo odvijala naslednji dan, na glavnem trgu. Seveda so vse vstopnice za ogled prireditve že vnaprej razprodane, tako da, četudi bi bivanje v Arezzu podaljšala še za en dan, si prireditve ne bi mogla ogledati. Se pa zato sprehodiva do »velikega trga« (it. Piazza Grande), da si ogledava prireditveni prostor. Tribune so postavljene, osrednji prostor, na katerem se bodo odvijale viteške igre pa tudi. Celoten trg namreč zaščitijo z deskami ter na debelo zasujejo s peskom.
Glede na to, da si sama nisva mogla ogledati prireditve, pa sva kratev video povzetek prireditve izpred šestih let poiskala na YouTube-u. Vredno ogleda, saj gre res veličasten dogodek.
Sredi dneva naju pričaka napovedana nevihta. Preden se zlije si pod oboki poiščeva zatočišče in naliv pričakava za mizo lokalne gostilne. Za porcijo pikantnih njokov in pašte z radičem, ki sta v meniju navedena kot predjed (it. primo piato) ter dveh ne ravno velikih porcij tiramisuja, odštejeva 45 €. V ceno je vštet tudi pregrešno drag pogrinjek za dve osebi, ki sta ga sestavljala dva papirnata prtička in minimalistična namizna dekoracija, če bi to tako poimenovali. Ampak, kot sva kasneje izvedela, vsako mesto postavlja svoje cene za turistične takse (od 1 € do 3 € v Firenzah), kot tudi ceno pogrinjka. Bolj kot je mesto turistično zanimivo, višje so takse in višje so cene pogrinjkov. Zato ni čudno, da veliko turistov obrok raje poje kar na cesti. To sva kasneje počela tudi midva. Ampak, če te ujame dež …
Po dobri uri se je naliv umiril, midva pa počasi odkolesarila nazaj proti kampu.
Tik pred kampom sva v manjšem trgovskem centru napolnila še zaloge hrane za večerjo in za naslednji dan.
Po prihodu v kamp sem poravnala račune, na reverz pa sem imela izposojen še priključek za elektriko, ki nama je omogočil polnjenje vseh naprav. Adapter za trofazni tok je nedvomno tisto, kar bi bilo v prihodnje morda potrebno nabaviti.
Pred večerom si privoščiva še plavanje v bazenu. Edina obiskovalca sta bila najina nemška soseda, ki pa sta ravno odhajala. Tako sva imela bazen samo zase. Čofotajoč po vodi sva pospremila zadnje sončne žarke na poti proti drugi polobli, se skobacala iz vode in se vrnila proti šotoru.
Za nama je bil prijeten dan, midva pa temu primerno utrujena. Z glavo v naslednjem dnevu zlezeva v spalni vreči in tokrat zaspiva ob, za naju nenavadno zgodnji, osmi uri.
Jutri naju čaka nov dan, nova doživetja in novi vtisi. Nič ne bo narobe, če se dobro naspiva in začneva naslednjo etapo, ko bo sonce še krmežljavo, zrak pa prijetno svež.