Jutro v kampu Fontemaggio
Glasni sosedi so poskrbeli, da sva zaspala pozno; šele okoli druge ure. Na srečo sva potem, ko je mladež omagala, tudi midva padla v globok spanec in se zjutraj zbudila spočita. Jutro v kampu je bilo neverjetno mirno in tiho, kar sicer, glede na večerni direndaj, ne preseneča. Na trenutke sva pomislila, da bi bila malo glasnejša in tako vrnila »milo za drago«, pa sva vseeno ostala uvidevna in jutranja opravila naredila v tišini ter z mislijo na utrujeno mladež in ostale sosede, ki še spijo.
Glede na to, da šotor ni bil moker, sva ga brez sušenja pospravila naravnost v torbo. Tudi ostale stvari so bile kmalu pospravljene. No, razdiranje šotorišča in pospravljanje v torbe je vedno poseben dogodek. Običajno zvečer na hitro zvlečeva vse potrebno iz torb, nepotrebno pa »kakor pade« spraviva nazaj (npr. vreče v katerih sta spravljeni spalni vreči, pa razne eleastike, vrečo od šotora, kosi oblačil…). Sicer sva se sedaj že nekoliko natrenirala; vse od šotora in spalne opreme vedno spraviva le v eno vrečo. Tako je zjutraj manj iskanja. Vseeno pa je potrebno stvari, zaradi teže, enakomerno razporediti v vse štiri torbe, pri čemer slediva logiki – kolesarska oprema, civilna oprema, oprema za spanje, hrana itn. Več o tem kdaj kasneje.
Ko vse spakirava, se vsedeva na rob brežine ter s skodelico čaja v roki uživava v razgledu na dolino. Sonce je še nizko in v zraku se še vedno čuti večerna svežina, ki pa izginja skladno z dvigovanjem sonca. Počasi se začenja prebujati tudi okolica. Najprej starejši, nato mladina, ki se še vsa zaspana in krmežljava vleče proti kopalnici. Čebelnjak oživi. Ko se naužijeva razgleda se tudi sama odpravim do umivalnice po zaloge vode. Pa se komaj prebijem do prostega umivalnika, kjer se začenja jutranja obsežna priprava na nov dan. Ne samo tuširanje in umivanje zob, dekleta poskrbijo za frizuro, make-up… Okoli umivalnikov se ni manjkalo toaletnih torbic in različnih kozmetičnih izdelkov, tako da sem si kar s težavo izborila malo prostora. Se vidi, da mladina potuje na povsem drugačen način kot midva.
Pripravljena na nove dogodivščine se končno pomakneva proti recepciji. Tu srečava zanimivega psa, pozdravim, vprašam za pasmo… in spoznam, da smo se že srečali. V kampu Le Ginestre pri Arezzu. Hecno, ali ne? Oni s kamperjem, midva s kolesom, pa se čez par dni ponovno, na začudenje Francozev, srečamo v drugem kampu. Je pa zanimivo, kako lastniki psov najprej opazimo pse, šele potem ljudi. Tudi doma se nam to dogaja. Kolegi opazijo našega psa, mi njihovega in potem opazimo še lastnike, ali pa lastnike prepoznamo preko psa 😉
Poravnava stroške kampiranja, se posloviva še od »pasjih« prijateljev in odrineva proti Assisiju. Na srečo naju pot tokrat vodi navzdol.
Ogled Assisija
Assisi, znano romarsko mesto, sicer rojstni kraj sv. Frančiščka, leži na 424 m nadmorske višine. Mesto je bilo leta 2000 uvrščeno tudi v UNESCOv seznam kulturne dediščine in je kot tako zaščiteno. Kljub temu je mesto polno domačinov, ki za razliko od nekaterih drugih zgodovinskih mest, z vsakodnevnimi dejavnostmi dajejo mestu pravi italijanski utrip. Prevečkrat naletiva na kraje, kjer se človek zaman ozira za domačini. »Vse za turiste« v veliki večini primerov pomeni, da kraj v sezoni zavzamejo turisti, ko je pa sezone konec za njimi ostane mesto duhov. Turistom prijazno mesto ni nujno prijazno tudi prebivalcem. Meniva, da bi morali biti kraji prvenstveno urejeni po meri prebivalcev. Z vso infrastrukturo in opremo, ki nudi prijetno bivanje in krepi medsebojno pripadnost. Verjameva, da se turist v takem okolju počuti kot doma ne pa kot številka v čredi. Užitek je popiti skodelico kave v lokalu, polnem domačinov in se med njimi počutiti dobrodošel. Na žalost je v velikih turističnih središčih ravno obratno. Domačini so kot redki primerki in kakor da ne sodijo tja.
Ozke ulice večinoma prehodiva ob kolesu. Ogledala sva si znamenite cerkvene objekte: baziliko sv. Klare ter baziliko sv. Frančiška. Slednja je res mogočna, medtem ko je bazilika sv. Klare precej manjša. Obe imeni me spominjata na Koper, kjer so v prostorih današnje gimnazije včasih domovali Frančiškani, v prostorih sedanje srednje ekonomske in poslovne šole pa Klarisime. Nekdanja samostana povezuje trg, legenda pa pravi, da tudi številni podzemni hodniki ;-). Zapeljeva še mimo katedrale sv. Rufusa, v kateri naj bi bila posvečena Frančišek in Klara.
Na osrednjem trgu naju je pričakal mogočen tempelj Minerva iz 1. stoletja pred našim štetjem. Ob templju se bohoti stolp iz 13. stoletja. Zanimivo, kako takšne stavbe kljubujejo času.
Jutranje ure po ozkih ulicah Assisija so bile prijetne vse dokler jih ni začela oblegati množica obiskovalcev. Ponavadi je to znak, da zapustiva mesto.
Iz Umbrije v Toskano
Prvotno sva nameravala proti Spoletu, vendar sva, glede na dosedanjo pot in razpoložljivi čas, traso spremenila. Odločiva se, da greva v smeri Siene, torej na severo-zahod, nazaj v Toskano.
Ko se spuščava iz Assisija, se zapeljeva skozi Bastio Umbro, kjer sva se prejšnji dan založila s svežo vodo; ni bilo pa časa, za daljši obisk. Narediva kratek ogled mesteca, bežno vsrkava mestni utrip in narediva nekaj spominskih posnetkov. Bastia Umbra je stara naselbina iz romanskih časov, znana tudi »romanski otok«.
Če sva pred dvema dnevoma potovala nad jezerom Trasimeno, greva sedaj pod njim. Ker je do Siene več kot 120 km, planirava, da se ustaviva nekje ob jezeru. Google napoveduje kar nekaj kampov. Odločiva se za kamp Polvese, ki ponuja tudi bazen. Malo plavanja ne bi škodilo.
Po spustu iz Assisija je najina pot bolj ali manj ravninska, šele proti koncu poti nekoliko gričevnata, tako da na koncu le nabereva 300 m višincev. Je pa peklensko vroče. Sonce naju cvre na 35.-ih stopinjah. Asfalt puhti, nikjer živ duše; ptiči so se poskrili, pa še vetru se ne da zapihati. Kdor je pameten se je zavlekel v senco in čaka na večer, ko temperatura pade za kakšno stopinjo. Ampak midva ne. Vrtiva pedala in loviva najmanjšo sapico. Je pasje, ampak na kolesu se to vsekakor prenaša drugače. S kolesom se nekako zliješ z okolico, jo zadihaš, vonjaš in občutiš bistveno drugače, bolj intenzivno, kot če potuješ s kakšnimkoli drugim prevoznim sredstvom. Občutek prostora in svobode je nepopisen. Včasih te prime, da bi v ta širni prostor in svobodo kar zakričal, ga vdihnil vase, se zlil s njim ali pa iztegnil roke in še malo poletel…
Popoldne se ustaviva ob samotni kmetiji. Zavlečeva se za kamniti zid v senco drevesa in pristaviva vodo za kosilo. Medtem ko čakava da voda zavre, leživa na podlogah in nabirava moči. Kraj je kot izumrl. Tu pa tam pripelje mimo kakšen avtomobil in naju radovedno opazuje. Edini, ki mu vročina ne pride do živega je pes na dvorišču. Najbrž naju je zavohal in neprekinjeno naznanja najino prisotnost. Pogledujeva, če bo kdo prišel na ogled in nama pokvaril kosilo, ampak je očitno prevroče, da bi si kdorkoli upal pomoliti nos iz zavetja štirih sten. Tudi pasjega gospodarja ni na vidiku. Pes malenkost popusti, ravno toliko, da v miru pojeva kosilo in si potem privoščiva še desert; kekse s kavo.
Ženeva proti jezeru, kjer naju pričakuje kamp ter sanjariva o skoku v bazen.
Kamp Polvese
Glede na slike kampa, ki sva jih videla na internetu, sva si od kampa veliko obetala. Mislim, da me je zadnje kilometre v gibanju držala le misel na skok v vodo; na trenutek, ko se bo telo, od celodnevnega pregrevanja, ohladilo, ko bom lahko zaplavala in pretegnila noge, hrbet, vrat… Pa ni bilo nič od tega. Pričaka naju klavrna podoba skoraj praznega kampa. In ne samo to. Tudi tako pričakovani bazen je zaprt. Razlog? Prejšnje dni je bilo nekoliko slabše vreme, pa so ga zaprli!??! Pri 30.-ih stopinjah. Bazen je imel vodo, naprave so delovale, vhod do bazena pa skrbno zaklenjen in varovan. Vidno razočarana postaviva šotor in se sprehodiva do jezera. Zaradi suše je jezerska gladina upadla, blatno dno pa se je posušilo v veliko razpokano skorjo. Vodni kanal, vzdolž katerega so bili nameščeni privezi za plovila, se je zajedal daleč v kopno in nudil prav klavrno podobo. Na suhem dnu so nebogljeni ležali, na bok nagnjeni, nasedli čolni in barke ter zamanj čakali na vodni blagoslov. Da bi bila zadeva še bolj neprijazna, je nič kaj romantično podobo dopolnjevala še množica komarjev, ki so naju, takoj po sončnem zahodu, pregnali proti šotoru.
Za nama je bilo dobrih 54 km, zaradih katerih se nisva prav posebno utrudila. Moči nama je izsesala predvsem vročina in ta je v glavnem poskrbela, da sva bila na koncu dneva prijetno izčrpana. Ko se je naredil mrak je temperatura končno malenkostno popustila in padla na prijetnih 32° C. Ja, pri 32° C se nama je zdelo prav prijetno hladno ;-). Potem pa, za zaključek, z jezera potegnela še sveža večerna sapica, ki naju je pospremila k počitku.
