Čez Kras na Goriško

Pot iz Obale na Kras, že nič kolikokrat prevožena, je dolgočasna. Zato si naročiva prevoz do Sežane in dopust začneva z mislijo na Kras in naprej do Soče. Že prvi potiski pedal so naju ozavestili, da sva končno na dopustu. Končno zato, ker sva za proste dneve morala čakati vse do septembra. Da ne govoriva o tem, da kolesarskega dopusta v letu 2020 ni bilo.

Pot sva začela v središču Sežane in si iz mesta želela tako hitro, da sva pozabila na spominsko štartno sliko. Sva jo pa naredila takoj, ko se je za to ponudila priložnost, oziroma se je vožnja utekla.

Za spominsko knjigo – greva na pot.
Vsako potovanje se namreč soočiva s tem, da je kolesarjenje na polno otovorjenem kolesu čisto nekaj drugega kot vožnja praznega kolesa. In to kljub temu, da je prtljaga skrbno izbrana (po principu minimalizma), in enakomerno razporejena v vse štiri torbe. Torbe vedno tudi dejansko stehtava in se čudiva občutku, ki sva ga dobila z ročnim »težkanjem« torb. Kljub enakomerno razporejeni teži tovora na vse strani, je kolesarski začetek vedno precej neroden in nestabilen. Ampak roke hitro dobijo občutek, da je krmilo potrebno  prijeti močneje, telo pa postaviti v sproščeno potovalno držo.
Pot naju je vodila mimo Štorij in Kazelj proti Štanjelu.

 

V Štanjelu.
Na cesti praktično nikogar in kaj hitro sva na goriškem, kjer naju pričakajo čudovito urejene kolesarske poti. Vse mimo Šempetra, čez Novo Gorico, do Solkana in naprej ob Soči. Ta pot je itak ena najlepših v Sloveniji. Pogledi na »krasno bistro hči planin«, kot je Sočo poimenoval Gregorčič, jemlje dih. Ob pogledu na elektrarne, katerih poznavanje imen sodi že v čas osnovne šole, je poti dalo občutek že slišanega. Tudi kolesarska pot je bolj kot ne prazna. Pogled na reko kaj hitro sproži občutek lakote, zato od doma voženo kosilo pade kot naročeno.

 

Restavracija z najlepšim razgledom.
Po kosilu pa naprej, vse do dnevnega cilja, Kanala ob Soči.

Pot ob Soči vodi čez Anhovo, kjer navdušenje nad lepotami narave za trenutek zamre. Pogled na industrijske obrate in degradirano okolje človeku ustvari občutek jeze, žalosti in nemoči, predvsem pa sočustvovanje z domačini.

Še malo in najin prvi dnevni cilj, Kanal ob Soči, je pred nama. Slabih 70 km, s 370 m vzpona, je kot nalašč za prvi dan. Na srečo uspeva dobiti zadnjo namestitev, v prelepem apartmaju pod gradom. Gostiteljica naju počasti s kavo, domačim malinovcem in odličnim štrudlom. Njami. Za popotnika kot naročeno.

In njemu težko 😉
Še v kopalke in obisk kopališča. Normalno, da se Peter vrže v, zame ledeno, Sočo.

 

Brr, zebe 😉
Meni je hoja po vodi čisto dovolj za ohladitev. Raje se namestim na skali in opazujem prelepo naravo.

 

Igre senc
Pestrost kamenin.

Za konec še pogled na traso prvega dne. Vesela, da nama je, kljub manjkajočim predpripravam za dopustniško kolesarjenje, le uspelo, se odpraviva k počitku. Naslednji dan pa…

Okvirna trasa prvega dne.