Jutro v Trogirju je bilo prijetno. Poletna jutra so tako in tako vedno prijetna. Odločila sva se, da pot do Splita nadaljujeva kar po lokalni obalni cesti. Mimo številnih Kaštelov (Kaštel Štafalić, Kaštel Lukšič, Kaštel Gomilica in Kaštel Sućurac), umirjeno in lahkotno, brez hitenja. Podobno kot se zaključi dirka po Franciji 😉 Z razliko, da bova midva pot zaključila v Dioklecianovi palači in ne na Elizejskih poljanah.
Pot ob obali je bila ravninska in zato kar malo dolgočasna. Pozornost je vzdrževal promet, ki ga ni manjkalo. Po osrednji lokalni povezavi Trogirja s Splitom so številni domačini hiteli po dnevnih opravkih.
Pred Splitom naju je dočakal nič kaj prijeten pogled na številne, tudi zapuščene, industrijske objekte. V spomin sva priklicala, kaj sva se o tem učila pri zemljepisu (kdo iz OŠ Dušana Bordona se ne bi spomnil priljubljene stroge »tršice« Danice Cimperman?) – ladjedelnica, tovarna plastike Jugoplastika, pomembna luka v takratni Jugoslaviji… Pa spomini na košarkarje splitske Jugoplastike, za katere smo držali pesti na številnih tekmah, pa odmevne sredozemske igre leta 1979, kjer je Jugoslavija osvojila največ zlatih medalj. Leto kasneje sem sama tekmovala na atletskem prizorišču iger in videla tipično zapuščino velikih tekmovanj v nekdanji državi. Za nepoznavalce – veliko zapuščene in neuporabljene (drage) opreme. Rezultata s tekme se ne spomnim več, mi je pa v spominu ostala pot. V oskrbo me je vzela celjska ekipa Kladivarja (op. sama sem tekmovala za AK Koper), prileteli smo na splitsko letališče, se z avtobusom savnali do stadiona, se na hitro preoblekli, ogreli in odtekli. V mestu na hitro nekaj pojedli in odleteli nazaj na Brnik. Pot je trajala manj kot 24 ur. Sem pa svoj tek na 400 m ovire opravila neposredno za tekom moških na isti razdalji. Za spomin, v tej disciplini je tekmoval naš legendarni Rok Kopitar (1. mesto na sredozemskih igrah 1979 in 5. mesto na OI v Moskvi, leta 1980).
Veselila sem se Splita, saj sem si ga želela ogledati po dolgem in počez. Zametki Splita, z naseljem Aspálathos, namreč segajo v obdobje pred našim štetjem. V 1. stoletju je Split postal prestolnica takratne rimske province Dalmacije. Iz rimskega obdobja je tudi znamenita Dioklecijanova palača, vpisana v UNESCOv seznam kulturne dediščine.
Kolesarski dostop do centra je dokaj neurejen. Ulice so prometne, slabo vzdrževane, mestoma nevarne in neoznačene. S pločnikov redko vodijo klančine za invalidne osebe in matere z vozički. Za kolo s torbami je kar mučno na prehodih čez cesto sestopati s kolesa in ga na roke spuščati ali dvigovati na naslednji pločnik. Celoten zapis najinega dalmatinskega kolesarskega potepa spremlja zapis o tem, kako je septembra v Dalmaciji lepo, saj je sezona mimo. Za Split to ne drži. Mesto je bilo polno turistov, predvsem potnikov velikih križarskih ladij. Tako je bil najin premik po mestu povezan s premikom kolone turistov. Če so oni šli levo, sva jo midva mahnila desno. In obratno. Prebila sva se v nekoliko mirnejši kotiček in si privoščila kavo. Seveda skušava naročiti, kot se našim koreninam spodobi, po »naški«. Natakarica ne razume in sprašuje po angleško (!?). Ok, pa naročiva v angleščini. In potem slišiva, da se natakarica tudi z domačini pogovarja v angleščini. Saj ne moreš verjeti. Na ušesa loviva pogovor domačink s sosednje mize in izveva, da je lokal v lasti Filipincev. Nama je pa poznavanje »naškega« prav prišel pri nakupu sladoleda, saj naročilo v hrvaškem jeziku prinese 10 % popusta 😉
Po Splitu iščeva prenočišče. Booking naju vodi nekam v hrib, kjer naletiva na natlačene apartmaje sumljivega izvora. Upravlja jih nekoliko okrogel mladenič s torbico polno denarja čez rame, od vrat do vrat pa mlada dekleta na hitro urejajo sobe. Cene zasoljene. Vse skupaj izgleda nadvse nenavadno, zato se vrneva v center. Prek pogovora z domačini najdeva prosto sobo za eno noč. Kopalnica in kuhinjska niša sta v skupni rabi. Za eno noč bova že potrpela. Ni panike. Pa čeprav za sobo dava več kot sva plačevala za sodobne, polno opremljene, apartmaje na poti. Turistična (po)sezona.
Domov prideva pozno, še toliko, da iz varstva prevzameva tretjega člana ekipe. Jimija sva pustila v odličnem varstvu, kar je bilo vidno pri prevzemu, saj me je Jimi najprej začudeno gledal in kar ni hotel z nama domov. Očitno mu v varstvu ni bilo hudo.
Tako, popis kolesarskega odklopa po Dalmaciji je zaključen. Ob prihodu domov so naju dočakale posledice neurja – nama le okvarjen modem, številni sosedje pa so poleg modema utrpeli še hujše poškodbe električnih naprav.
Koronsko leto 2020 je preprečilo, da bi iz Splita nadaljevala proti Črni gori. Mogoče pa kdaj drugič.
Za zaključek še slikovni prikaz posameznih dnevnih etap:
