Od Kanala do Bovca

Zbudila sva se v lepo, nekoliko hladno, septembrsko jutro. Kljub temu je bil zajtrk na terasi nadvse prijeten, posebno v družbi iz soseščine.

Manj prijetno pa je bilo pakiranje. Jutranje pakiranje torb je najmanj prijetno opravilo kolesarskih potovanj. Če sva še doma tako lepo vse zložila v torbe, si zapomnila, kaj je v levi in kaj desni torbi, kaj spredaj in kaj zadaj, se na poti vedno znova dogaja, da stvari iščeva.

Še zadnji posnetek pred apartmajev pod gradom in greva naprej.

 

Danes proti Bovcu, ki sva ga načrtovala že pred leti. Takrat nama je družbo delal najin štirinožni prijatelj, sedaj pa potujeva sama. Jimiju je veliko prijetneje v skrbnem varstvu, na kavču ali na mirnem sprehodu, kot pa v mali prikolici. Pred nadaljevanjem poti še obisk najboljšega soseda (beri: trgovine Mercator) in napolnitev prehrambnih zalog.

Iz Kanala ob Soči sva zavila na kolesarsko pot, proti Bodrežu. Že po prvem vzponu sva odložila dolge rokave, saj sva se prijetno ogrela.

Pot po zaledju, mimo redkih hiš je raj za dušo. Tu pa tam sva srečala kakšnega domačina, vendar večinoma so hiše samevale. Nekatere je tudi načel zob časa.

Ko se je pred nama odprl pogled na Sočo in železnico, sva doživela pravi »deja vu«. Kot da bi tu enkrat že bila.

Ko sva potem zagledala tisti neurejen klanec, je bilo takoj jasno, da sva to pot, pred leti, v družbi Nives in Boruta, v nasprotni smeri, že prevozila. No, ne ravno prevozila, prehodila. Najprej je bilo nekaj grobih besed, potem pa veliko smeha in potu.

Gre za predel ob potoku Vogršček, kjer se spustiš v grapo, potem je pa iz nje potrebno tudi ven zlezt. Spust navzdol, pa tudi pot navzgor zahteva sestop iz kolesa. Medve z Nives takrat nisva imeli moči, da bi polno otovorjeni kolesi potiskali navzgor, zato sta najina draga to pot opravila dvakrat – enkrat s svojima kolesoma, drugič pa še z najinima. Je pa del, iz smeri od Kanala proti Mostu na Soči precej bolj neprijeten. No, vsaj zdi se mi tako. Drseče in strmo, tako da sem se morala kar upirati sili težnosti in se mestoma ustaviti, da sem nabrala nove moči za par naslednjih korakov. Na sreči mi je na pomoč prišel moj dragi. Le kaj bi brez njega? 😉

 

Seveda je tudi navzgor šlo lažje ob kolesu. Ko sva zlezla iz grape ven, sva pozabila na vse muke, vmes pobrala še kakšno odpadlo jabolko in nadaljevala proti Mostu na Soči. Prazne ceste, tu pa tam kakšen domačin, pa tudi kolesarje sva srečala. Večinoma na električnih kolesih. Najini kolesi še vedno poganja pašta, čokolada, kosmiči, sadje in zelenjava ter druge dobrote, ki jih med potjo spraviva vase.

V kraju Selišče sva si ogledala malo hidroelektrarno. Pogled na vodo vedno deluje pomirjajoče in nama vlije novih moči.

Seveda je sprostilno deloval pogled na širno zeleno pokrajino in z vsemi čuti sva vpijala to spokojnost prekrasne narave. Nikjer nobenega. Kolesarjenje po zaledju je res odklop od vsakodnevnih tegob, še kako dobrodošel v teh koronskih časih. Prehitel naju je le avtobus, ki sva ga kasneje srečala pri Tolminu.

 

 

Tudi na Mostu ob Soči sva že bila. Žal je bila gostilna z lepim pogledom na Sočo, kjer smo si zadnjič privoščili počitek ob kavi, še zaprta. Za kavo in odličen sladoled sva odkrila drugo lokacijo. Naključje je naneslo, da sva se zapletla v pogovor z gospo iz Arizone. Američanka je bila nekje najinih let, je navdušeno občudovala, in hvalila, najini otovorjeni kolesi, midva pa sva bila navdušena nad njenim raziskovanjem Slovenije. S kolegi potuje od mesta do mesta, vmes si sposodijo električna kolesa in raziskujejo okolico. Saj ni potrebno dodati, da je bila nad Slovenijo navdušena. Kako naj ne bi bila. Še mi smo, pa si žal za potep po domačih krajih vzamemo premalo časa. Še dobro, da so nas turistični boni zadržali na domačih tleh in imamo tako priložnost, da lepote naše Slovenije spoznamo od bliže.

 

Iz Mosta na Soči do Tolmina sva vozila po lokalnih cestah, nato pa sva se priključila na glavno (edino cestno) povezavo do Bovca. Pozna popoldanska ura in september sta nama prihranila gost promet, značilen za turistično sezono. Mimo so vozila predvsem vozila s čolni in raftarji. Raftarski dan se je zaključeval, najina dnevna tura pa tudi. Zadnje kilometre do Bovca sva le uspela prevoziti v miru, saj sva takoj, ko je bilo le mogoče, skrenila proti Čezsoči. Kasneje sva v Bovcu izvedela, da to bi to lahko naredila že prej, v Trnovem. Midva pa sva po glavni cesti vozila še mimo Loga Čezsoškega.

 

Bovec naju je dočakal nabito poln, kot sredi poletne sezone. S težavo sva dobila zadnjo sobo v hotelu Alp. Za Bovec ugodnih 106 € vredno prenočišče z zajtrkom.

Sprehod po Bovcu, klepet z domačini, topel tuš in sladek spanec. Za nama je bilo sicer le 58 km, vendar pot kar razgibana (830 m skupnih vzponov), midva pa seveda brez posebnih predpriprav »prijetno« utrujena. Odpira se vprašanje, ali ostaneva še en dan v Bovcu, ali greva naprej? Odgovor sledi.