Po poteh takšnih in drugačnih bojev

Starigrad Paklenica sva zapustila takoj po 8. uri. Na lokalni tržnici napolniva zaloge hrane. Paradižnik in papriko za dobro solato, sadje pa za energijo in boljše počutje. Kratek klepet z branjevcem na stojnici nama razjasni razliko med klasičnim in sodobnim načinom sušenja fig. Starodavnega sušenja na soncu je danes vse manj. Fige se večinoma sušijo v sušilnicah, kar kmete dela neodvisne od muhavosti vremena.

Sedaj pa naprej. V okvirnem načrtu poti so bili slapovi Krke, ki jih imam v lepem spominu že od otroštva. V zbirki starih fotografij, kot 10 letna deklica stojim ob slapovih….drugega se ne spomnim. Že leta govorim, da bi se rada vrnila in videla kaj več kot je razvidno s fotografije. Tako je bil na najinem spisku želja obisk Skradina, kot bližnjega kraja narodnega parka. Seveda sem za Skradin izvedela šele ob načrtovanju poti. V spominu sem imela le, da smo slapove obiskali, ko smo se iz Dalmacije vračali domov.

Da bi čim prej prišla do Skradina sva zaobšla Zadar ter jo mahnila po zadrskem zaledju. Peter ima Zadar v spominu predvsem iz časa obveznega služenja v JNA v nekdanji skupni državi, sama pa sem ga kot otrok tudi že obiskala.

Še preden zavijeva z jadranske magistrale si v Selinah namočiva noge in ujameva nekaj lepih utrinkov v objektiv. Impozanten je predvsem pogled na Masleniški most, ki povezuje severno Hrvaško z Dalmacijo. Most je bil porušen med hrvaško osamosvojitveno vojno, leta 1991. Po vojni so ga obnovili, promet pa je po njem ponovno stekel šele leta 1998. Po pisanju Jutranjih Vesti je most izpostavljen hudi burji in ga zaradi tega pogosto zapirajo. Ob tem Hrvati hvalijo naš viadukt Črni Kal, ki ga ta usoda še ni doletela. Slovenci zmorejo, pravijo naši sosedi 😉 Hvala.

Pozdrav soncu v Selinah. V ozadju novi Masleniški most, ki avtomobilistom skrajša pot iz Starigrada Paklenica do Zadra.

Iz Selin sva, namesto proti Zadru, zavila v zadrsko zaledje, nad Maslenico proti Jasenicam. Dan je bil lep in vroč, cesta prazna. Le tu in tam je mimo pripeljal kakšen avtomobil. Pokrajina kamnita in pusta, zelenja le za vzorec, daleč naokoli nikogar. Počutila sva se kot v kakšni pustinji na daljnem (divjem) Zahodu. Ni čudno, da so Nemci, v 60.-ih letih prejšnjega stoletja, na področju Paklenice snemali film Winnetou. Pogled na Velebit, predvsem na Tulove grede, naju je spomnil na številne slike Winnetouja in Old Shatterhanda, ki smo jih, kot otroci, videvali ali zbirali. Karl May je naju in številne vrstnike spremljal v mladih letih. Knjige smo požirali kot za šalo in marsikatero prigodo iz zgodb prenesli na dvorišče in ulico. Sicer pa so nekatere znamenite točke iz filma zabeležene tudi na Google zemljevidu. Google vse ve, ali ne? 😉

V ozadju avtocesta, nad njo pa Tulove grede, kjer so snemali film Winnetou.

Na poti skozi »indijansko pokrajino« nama je ostala v spominu avtobusna postaja sreda ničesar. Do nje in od nje ni vodila nobena pot, pa tudi voznega reda nisva videla. Hm, najbrž gre za ostanek kakšne nerealizirane investicije, ki jih v naši bivši državi ni bilo malo.

Na desno pogled na Karinsko morje…

Čeprav je bil dan kar vroč, so bili pogledi na vse strani enkratni. Zanimiva in skrivnostna pokrajina, Karinsko morje na desni, Velebit na levi strani. Vmes midva in daleč naokoli ničesar. Mir, tišina, svoboda.

… na levo pa Velebit.

Tako voziva, se ustavljava, razgledujeva, fotografirava… Praktično sva sama. No, ja, par avtomobilov pa sva le srečala. Mogoče jih je bilo 5? Zato naju je nadzor prometa dveh policajev toliko bolj presenetil. Le kaj nadzirata? 😉 Midva se ne pustiva motiti in greva naprej po deželi »Apačev« in prizorišču »indijanskih spopadov«, proti kanjonu reke Zrmanje, ki si je poseben sloves pridobila ravno zaradi filma o Winnetou.

Odprto in vetrovno področje je kot naročeno za veternice.

Na zemljevidu sva videla, da se bližava kanjonu, ki ga pa še ni bilo videti. Le slutila sva, da bi lahko bil nekje na desni. Pot naju je vodila proti Obrovskemu Zatonu, vendar pa sva se v pričakovanju, da se približava kanjonu čim prej, napotila k iskanju kakšne bližnjice. Naletela sva na zapuščeno, nekdaj najbrž glavno, cesto proti Obrovcu ter zavila nanjo. Še bolj v osamo. In kar naenkrat se pred nama odpre pogled, pri katerem sva uspela izreči le »wau« in strmela v prečudovito reko Zrmanjo in kanjon, ki si ga je reka, z leti, urezala v to pusto pokrajino. Ni čudno, da je bil prav ta kanjon izbran za snemanje filma. Lepšo kuliso bi težko našli.

Kanjon reke Zrmanje

Do Obrovca naju je čakal prijeten spust, potem pa presenečenje. Na takšni lokaciji bi človek pričakoval vse kaj drugega kot mesto duhov, za katerega se še Slobodna Dalmacija sprašuje, če ni to najbolj depresiven kraj na Hrvaškem. Zakaj je temu tako sem izbrskala šele zvečer. Vojna na hrvaškem je za sabo pustila pravo razdejanje, ki ljudem še danes ne omogoča vrnitve. Sočustvujeva z vsemi prizadetimi.

Zaželela sva si kavice. Sredi mesta duhov sva našla dva lokala, enega ob drugem. Za mizami je sedelo nekaj domačinov in razpravljalo o vsakodnevnih prigodah. Medtem ko sem naročala kavo, je Peter skočil v bližnjo pekarnico po burek, vrnil pa se je z dobre pol kile težko rožičevo potico, ki je potem vztrajno izginjala. Česa tako dobrega še nisem jedla.

Nepozabna rožičeva potica v Obrovcu.
Ko se enkrat spustiš navzdol je jasno, da bo potrebno spet navzgor. Gor, proti Matićem in naprej proti Benkovcu. Vmes sva se morala še enkrat obrniti in v objektiv, ter za v spomin, ujeti kanjon reke Zrmanje. V mislih pa vse dobro zaželeti redkim prebivalcev Obrovca.

Zapuščava Obrovac. Še pogled na kanjon z druge strani…. Na desni strani, v ozadju, veličastni Velebit.
Iz Obrovca proti proti Matićem.

Pokrajina na drugem bregu Zrmanje ni bila nič kaj bolj poseljena, mogoče le kakšno drevo več, pa še za to nisva ravno prepričana. Bila pa je pokrajina po svoje zanimiva. Vožnja po grebenu je namreč omogočala poglede na drugo stran kanjona, predvsem na področja iz katerih sva prišla. Pogled na prevoženo pot iz druge perspektive je vedno zanimiv.

Še lepše pa je bilo, ko se je pred nama odprl pogled na Karinsko morje, v katerega se zliva reka Zrmanja.

Karinsko morje

Bližal se je čas kosila, zato sva začela iskati za primerno mesto, kjer bi se lahko ustavila. Peter vozi spredaj, jaz takoj za njim. Pogledujem na levo in razmišljam, kaj če bi se ustavila… lep prostor, malo sence za naju in za kolesi…pa nekaj šumi…. hm, kdo tam sredi vročine rogovili… Pa kar naenkrat moje oko zazna senco nečesa kar teče čez cesto. Peter pa »joj kakšna svinja«. Ja, prava divja svinja. Velika, rjava, debela… Kar pred nama. Uf. Tisti šum ni bil nekdo, ki pobira dračje, kot sem prvotno mislila, temveč je bila to prava debela prašička, ki nama je prekrižala pot. Ups. Kar naprej…. Tu ni ravno primeren prostor za počitek, pa čeprav se najina želodca oglašata in senca še tako vabi. Prevozila sva še kakšen kilometer in se, po tehtni presoji primernosti prostora, odločila za postanek.

Čas je za kosilo.

Kosilo je bilo kratko. Ravno toliko, da potešiva želodca, spijeva kavo in nogam omogočiva, da se raztegnejo. Greva naprej. Skradin naju čaka, še prej pa Benkovac. Na tem odseku so se začeli pojavljati prometni znaki, ki jih do sedaj še nisva videla – pozor divja svinja na cesti. Pri nas poznamo oznake za srnjad, pa krave… ne pa za divje svinje. Pa sem potem ugotovila, da so divje svinje pri njih kar »domače«.

Prihod v Benkovac

Do Benkovca, pa tudi potem, srečanja z divjimi svinjami nisva več doživela. Videvala sva jih le na prometnih znakih in se o njih pogovarjala z domačini. Baje jih je na tem zadrskem zaledju veliko. V Benkovcu sva si privoščila pico in »pivičko«, bi rekel moj dragi 😉

Čakajoč na pico v Benkovcu.
Benkovac je sicer bolj naseljen od Obrovca, vendar se nama je mesto, kljub bogati zgodovini, predstavilo v precej žalostni podobi. Kasneje sem izbrskala, da je bilo mesto med leti 1991 in 1995 pod Srbi. Po vojni se mesto sicer poskuša postaviti na noge. Obnavljajo se stavbe, ulice… ljudje se pa v zaledje turističnih krajev težje vračajo. Tudi vasi, skozi katere sva vozila, ko sva zapuščala Benkovac, dajejo precej žalosten vtis.

Iz Benkovca proti Skradinu

Pot iz Benkovca proti Skradinu se je vlekla. No, ko sva nekoliko utrujena, se pot vedno vleče. S tega dela poti je v spominu ostal manjši kuža, ki se nama je priključil med potjo in z nama tekel kar nekaj kilometrov. Ko sva že mislila, da je v smrček ujel kakšen bolj prijeten in njemu zanimiv vonj, se je ponovno zagnal za nama in naju ujel. Sicer redki mimoidoči so čudno gledali, kam ženeva ubogega psa, saj je zgledalo, kot da je najin. No, po nekaj kilometrih (hitrost med 15 in 20 km/h) se je pes le odločil, da se vrne domov.

V Skradin sva prišla pod večer. Zapeljala sva v čudovito mestece, ki je bilo, kljub izven sezonskemu času, polno turistov. Kakšno mora biti šele sredi sezone? Si ne predstavljava. Stopiva s kolesa in začneva iskati, prek bookinga ogledano, namestitev. Pa naju iz sosednje trgovinice ogovori prijazna gospa in ponudi pomoč. Kar hitro ugotovimo, da ima apartma po ugodni ceni. Super. Lokacija center, apartma z manjšim dvoriščem sredi zelenja. Namestiva se, s sebe spereva preko dneva nabrani švic ter se odpraviva na večerni potep po starih ulicah.

Skradin

Skradin, v ozadju most…

Povzetek poti: 103 km, 900 m gor in prav toliko dol.
Pred spanjem še nekaj zabeležk, ki mi bodo pomagale pri pisanju spominov. Če sedaj gledam nazaj, je bila to ena lepših in zanimivejših tur. O tem, kako sva doživela slapove Krke pa naslednjič.