Bo kar že leto dni od kar sem popisala utrinek z najinega dopustniškega kolesarskega odklopa iz leta 2019. Korona je naredila svoje. Na srečo se osebno, do sedaj, še nisva srečala z njo, je pa vplivala na način dela in življenja. Zaradi ZOOMa so mi slušalke skoraj prirasle na ušesa, telo čuti posledice večurnega sedenja, o kolesarskih odklopih so ostali le še nepopisani spomini. In še preden pride poletje želim preostale spomine zapisati, da ne gredo v pozabo. Lanski dopust je na žalost šel po vodi, upam, da naju letošnji čaka za vogalom.
Gremo torej nazaj v leto 2019, v Skradin, kjer se je končal zadnji zapis na blogu.
Glede na to, da sva na poti do Skradina prevozila dobrih 100 km, sva planirala nekoliko bolj umirjen dan, predvsem pa ogled narodnega parka Krka. V glavi sem imela sliko iz otroštva, kjer smo Slapove Krke obiskali na poti v Dalmacijo. Dolgo let se mi niti sanjalo ni, kje je to, saj sem kot otrok večino poti prespala. Krko sem povezovala z Novim mestom in staro mamo v Beli krajini, ne pa z letnim dopustom na Hrvaškem. Že leta pravim, da bi se rada vrnila na kraj »zločina«.
Iz Skradina sva se odpravila s polno otovorjenima kolesoma, saj nisva vedela, ali se bova vrnila v Skradin, ali pa pot nadaljevala proti Šibeniku.
Vstop v park je plačljiv. Za vstopnino sva odštela 200 kun in pot nadaljevala po utrjenem makedamu.
Lepa narava naju je napajala s posebno energijo.
S kolesi sva prišla do postajališča za ladjice, ki potnike prevažajo po reki. Vožnja s kolesi po parku ni dovoljena, zato sva kolesi deponirala ob informacijski pisarni in pot nadaljevala peš.
Par korakov in pred nami se je prikazal Skradinski buk, znameniti slap, ki ga hrani moj otroški spomin.
Okolica je precej spremenjena. Predvsem na lepše. Celoten park je izredno lep. Poti po parku so speljane na način, ki ohranjajo naravo nedotaknjeno. Številne lesene potke obiskovalcem onemogočajo hojo po brezpotju.
Kot sem že v prejšnjih zapisih omenila je september kot naročen za obisk Dalmacije. Ne samo, da ni vročine, navdušuje predvsem očitno manjše število turistov. Pa čeprav se nama je zdelo, da jih je v parku veliko, so zaposleni omenili, da je park praktično prazen.
Kljub temu, da sva si vzela prost dan, se le nisva podala proti Roškemu slapu. Res, da sva kolesi pustili ob informacijski pisarni, si pa le nisva želeli, da bi tam predolgo samevali. Konec koncev je bila na njiju celotna najina odprava.
V parku naju je navdušil prikaz starih obrti (kovaštvo, mlinarstvo) in običajev. Prava paša za oči.
O tem, da bi bila na Krki ena prvih elektrarn, si nisem niti mislila.
Hidroelektratna Jaruga je z delom začela leta 1895, le 2 dni za Teslovo hidroelektrarno na Niagarskih slapovih. Gre torej za drugo najstarejšo elektrarno na svetu. In to ne daleč od nas.
Še nekaj pogledov na prekrasno naravo:
Manjši del, sicer krožno speljane, poti nama je vzel dobri 2 uri časa.
Na koncu potepa naju je na kavo povabila prijazna skrbnica parka, kateri sva v hrambo zaupala kolesi. Prek prijetnega klepeta naju je popeljala skozi zgodovino kraja in običaje. Zanimivo koliko prijetnih in prijaznih ljudi sva srečala na poti. Mogoče sva pa s seboj nosila posebno karmo 😉
Vrnila sva se v Skradin na odlično kosilo, potem pa na pot proti Šibeniku, dnevnemu cilju, pa čeprav le dobrih 30 km od Skradina. Na poti sva srečala prometne znake, ki so opozarjali na divje svinje… ja, se še spomniva najine prijateljice, ki nama je prečkala pot. Na srečo njenih sorodnikov ni bilo na spregled, sva pa srečala številne prometne znake, ki so opozarjali na njihovo prisotnost v naravnem okolju. Pri nas srečujemo prometne znake, ki opozarjajo na druge živali 😉
Pot iz Skradina je bila prijetna, malo gor in malo dol. Še nekaj foto utrinkov na zapuščajoči Skradin.
Cesta je bila skoraj prazna. Ko sva se, vsaj po zemljevidu sodeč, bližala Šibeniku, se pred nama prikaže ena od šibeniških trdnjav (trdnjava Barone), ki naj bi jo, v samo 58.-ih dneh, zgradili leta 1646.
Starejši ljubitelji glasbe Šibenik poznajo tudi kot rodno mesto pevca Miša Kovača in Arsena Dedića, mlajši ljubitelji klasične glasbe pa po pianistu Maksima Mrvice. Iz Šibenika izhaja tudi lani preminil Špiro Guberina, ki se ga sama spomnim iz serije »Velo misto«. Košarkarški Mozart, kot so poimenovali, žal že pokojnega, Dražena Petroviča, je tudi doma iz Šibenika.
Šibenik, kot tudi Split in Dubrovnik, je zanimiv tudi za ljubitelje serije Igra prestolov.
V Šibenik sva prišla pozno popoldne. Namestila sva se pri prijetni družini, ki je za turizem uredila stare kamnite hiške. Bogata dediščina je vidna že na dvorišču.
