Prisilni postanek

Po bitki s senjsko burjo sva obstala v Svetem Juraju. Noč je burjo okrepila in jo začinila še z obilnimi padavinami. Zjutraj sva kar hitro spozna, da burja prejšnjega dne komaj dosega burjo, ki nama je zaželela dobro jutro. Pozdrav je bil prav zimski. Sicer sva od domačinov izvedela, da je bila dan pred najinem prihodu burja tako močna, da so jadransko magistralo zaprli za motocikle in prikolice, kar bi pomenilo, da bi prisilni postanek imela pred Senjem. Spet se je pokazalo, da ni vse kar zgleda slabo, tudi res slabo. Tako se je najin zapozneli odhod od doma pokazal še kot koristen. Sveti Juraj je namreč prav prijeten kraj, neposredno ob morju.

Jutranji pozdrav burje v Svetem Juraju:

Ko sva prispela v Sveti Juraj sva se najprej spogledovala z namestitvijo v bližnjem kampu, vendar sva se, glede na napovedane nočne padavine, raje odločila za prijeten apartma pri Eleni. Odločitev za apartma se je pokazala za pametno izbiro. Si ne predstavljam nočitve ob takšni burji in dežju v šotoru.

Dež in žvižganje burje sta nama dala vedeti, da bo postanek v Svetem Juraju podaljšan vsaj še za eno noč. Na srečo sva uspela dobiti manjši apartma v neposredni bližini, saj je bil apartma Elena prost le za eno noč. Nova namestitev sicer ni bila tako razkošna in udobna kot prejšnja, sva bila pa le pod streho.

Dopoldne sva izkoristila za branje, saj je zunaj še kar deževalo. Tablici z zbirko knjig iz Biblosa sta nama spet prišli kot naročeni. Ko se je dež umiril, sva si zaželela malo svežega zraka. Morje je bilo toplejše od prejšnjega dne, kar je bilo prej posledica ohladitve ozračja kot pa dviga temperature morja.

Buči, buči, morje adrijansko….
Buči, buči, morje adrijansko….
Saj ne, da ne paše, bi pa vseeno raje na kolo.
Saj ne, da ne paše, bi pa vseeno raje na kolo.

Rada imava burjo in njeno poigravanje z vodo, da o pogledu na modro prostranstvo in otoke niti ne govorim. Nejevolja zaradi prisilnega obstanka na mestu se je ob vseh teh lepotah hitro razblinila. Burja je ustvarjala visoke valove, ki so ustvarjali prijetne zvoke in šume, ob tem pa ustvarjali presenetljive kapljične zavese.

 

 

Vsi, ki me poznajo, vedo, da flis jope, sredi poletja, ne oblečem kar tako. Še dobro, da je bila jopa sestavni del (minimalistične) prtljage. Še kako prav je prišla.

Sončni zahod je napovedoval izboljšanje vremena. Da bi se ga ne veselila prezgodaj, je večerni dež preveril, kako hitro znava teč. Kljub hitremu teku sva v apartma prišla premočena in se spraševala, ali je bil lep sončni zahod iluzija, ali pa sva ga res doživela. Odgovor je ostal v fotoaparatu.

»Kandelaber« je z namenom v mojem objemu. Če bi ga ne bilo, bi bilo poziranje oteženo, če ne nevarno.

Kaj nama bo prinesla noč?
Kaj nama bo prinesla noč?
Kam naprej? Vprašanje, ki sva si ga zastavljala če cel dan, odgovor pa iskala pri domačinih, saj oni svojo burjo še najbolje poznajo. Greva naprej proti Karlobagu? Ali pa na Velebit, proti Krasnem? Res, da bi se pri tem soočila s kar precejšnjim vzponom, ki pa bi lahko pričaral lepše vreme. Domačini so naju podučili, da ideja ni ravno na mestu, saj kadar je ob morju burja, tam zgoraj (in za Velebitom) dežuje. Hm, iti gor in se močiti? Raje ne. A bova morala nazaj do Senja in potem domov? Kakšna žalost. Pa do sedaj je šlo vse kot po maslu. Celo na srečanje s senjsko burjo sva pozabila. Ni kaj, greva spat in upajva, da nama dan prinese izboljšanje vremena in možnost premika proti jugu.