Nočni lajež v bližini in moja »nočna straža«, da bi naju ne obiskali kakšni čudni obiskovalci na dveh ali štirih nogah (ali celo brez nog) je seveda vplivalo na to, da sem z veseljem dočakala jutro. Še v šotoru sem premlevala dogodke prejšnjega dne in snovala načrte za tretji dan najinega kolesarskega odklopa. Ker sva bila brez interneta sem si pomagala z »off-line« zemljevidi. Se vrneva dober kilometer in pol na vrh hriba in nadaljujeva pot proti Brezam in Baterju ter pot nadaljujeva za Velebitom, ali greva proti Novem Vinodolskem, na jadransko magistralo. Priključitev na jadransko magistrala je bila sicer v načrtu šele nižji proti jugu, saj sva se želela izogniti turistični gneči in prometu na glavnih cestah.
Tisti spust prejšnjega dne ni bil ravno na mestu. Saj ne, da ni bil prijeten. Daleč od tega. Neprijetna je bila misel, da bova izgubila dobro uro, da se vrneva na vrh. Potem pa sva dala na tehtnico še vremensko napoved ter možne scenarije po neobljudenem zaledju. Tako je padla odločitev, da pot nadaljujeva proti morju.
Zapustila sva Ledenice, se še malo razgledala naokoli, da v dnevni svetlobi vidiva, kje sva. Ko sva prejšnji dan pridrvela po hribu navzdol je bil že mrak. Nadaljujeva do, slabih 10 km oddaljenega, Novega Vinodolskega. Ko sva prišla do interneta in malo pobrskala o kraju z »mrzlim, ledenim« imenom, sva spoznala, da sva se potepala po deželi Frankopanov. Ostanek gradu sva sicer videla, nisva se pa ob njem ustavljala.
Spust do Novega Vinodolskega je bil nadvse prijeten, še posebno ko se je pred nama odprl pogled na morje in otoke. Čeprav živiva ob morju, naju takšni pogledi vedno znova navdajo z neverjetno (pozitivno) energijo. Občutek imaš, da se pred tabo odpira svet, ki kar kliče po obisku. Pozabila sva na hladne Ledenice in težave z iskanjem prenočišča in kot dva razigrana otroka vozila novim dogodivščinam naproti.
Malo mi je bilo sicer vseeno žal, da poti nisva nadaljevala proti Brezam… Zakaj? Prejšnji dan sva namreč videla tablo, ki je vodila v naselje Winnetou. Začudeno sva opazovala tablo, se nekoliko spominjala otroštva in knjig Karla Maya… nekje v podzavesti sva tudi imela spomin na to, da so Nemci film Winnetou snemali v bivši Jugoslaviji… nisva si pa predstavljala, da je to »tu«. Ko sva se odpravljala na pot, sva imela v mislih pot po spominih dopustovanja iz otroštva, ne pa, da bova podoživela pustolovščine iz knjig. Winnetou in njegova »squaw« na kolesu 😉
Obžalovanje naselja Winnetou se je s pogledom na Kvarner in otoke kmalu razblinilo in uživala sva v vsakem trenutku. Prihod v Novi Vinodolski naju je umestil nazaj v 21. stoletje. Turisti, avtomobili… Hm, greva nazaj? Ah, ne, kar lepo naprej po magistrali, do Senja. Le dobrih 23 km, pa sva tam. Niti predstavlja si nisva, kaj pomeni teh 23 km. Takoj ko sva se približevala morju je spet začelo pihati. Obožujem našo istrsko burjo, res. Samo to kar sva doživela v Senju je daleč od prijetnega. Res, da naju je veter spremljal že od začetka poti. Vmes se je sicer umiril, vendar kadar je pihal, je pihal kot zaklet, vedno v prsa. Ne glede, ali sva šla v klanec, ali pa sva se spuščala. Samo to, kar sva pa doživela na poti proti Senju, je pa nekaj kar bi si niti v sanjah ne predstavljala. Greš po klancu navzdol, v prvi predstavi na vso moč pritiskaš na pedala, kolo pa se ne premakne niti za centimeter. Na mestu goniš kot da si na sobnem kolesu. Pa grem res navzdol, ali rinem po klancu navzgor? Na trenutke me je imelo, da bi stopila s kolesa in pot, skozi burjo, nadaljevala peš. Ko je Peter videl, da se ne uspem premakniti, me je prehitel in hitro ugotovil kaj se dogaja. Česa takšnega pa res še nisva doživela. Slišala sva zgodbe o senjski burji, ja, samo to ni pa ničemer podobno. Domačini pravijo, da se burja rodi v Senju, poroči v Bakru, umre pa v Trstu. In, če se mi čudimo burji v Trstu, je potem vse jasno, ali ne? Kasneje sva tudi izvedela in videla, da se zaradi burje zapira tudi cesta. Ups.
Čeprav so bili pogledi na morje in otoke prekrasni, si nisva upala kaj preveč pogledovati na desno. Burja je namreč zahtevalo trdno držanje krmila in osredotočen pogled v smeri vožnje. Na trenutke se mi je zazdelo, da me bo zabrisalo čez cestno ograjo v morje. Utrujena prikolesariva do Senja. Najprej računava na skok v morje in počitek, potem se pa odločiva, da kreneva naprej, vsaj do Svetega Juraja in tam za danes končava.
Po 44 km, le 320 m navzgor in 570 m navzdol, od burje prepihana in utrujena prideva v Sveti Juraj. Pravi mali biserček ob morju. Najdeva prijetno namestitev in se vrževa v morje. Brrrr, kako je voda ledena 😉 Ja, v primerjavi s temperaturami v koprskem zalivu, je bila ta voda res ledena. Ampak prijetna.
Večerni sprehod s pogledam na otoček Lisac, zadaj pa otok Prvič in Krk, za katerim sonce izginja v morje. In kaj nama še preostane? Nočni počitek in načrt za naslednji dan 😉