Zapustila sva Špinčiče, si v bližnji trgovini obnovila zaloge hrane in se mimo Kastava izognila Reke v velikem krogu. Industrijsko mesto naju ni prav nič zanimalo. Želela sva si zaledja in neokrnjene narave. Pot je bila, kot vedno, začrtana le okvirno. Dnevni cilj so bile Ledenice, do katerih naju je ločevalo vsaj 65 km, pa 1 km vzponov in ravno toliko spustov. Pa saj je vseeno. Do kjer prideva, prideva. Zaloge so bile polne, šotor in spalna vreča na kolesu…. Hm, ideja o spanju v divjini seveda ni tista, ki bi si jo želela uresničiti, pa vendar. Ne se sekirati na zalogo, bi rekel moj nekdanji sodelavec.
Kolesarjenje nad Reko naju je popeljalo daleč od prometnic, tako da sva uživala v miru in tišini. Dvignila sva se na Saršone ter se nato sanjsko spustila proti Jelenju. Škoda, da naju je gozd in prijeten spust po prazni cesti tako prevzel, da nisva uspela narediti niti ene slike.
Na ravninskem delu skozi Dražice so nas spremljali zvoki z Grobnika in komaj sva čakala, da se spet kam vzpneva in odmakneva v tišino. Še prej pa sva morala uslišati zvokom iz trebušne votline, ki so naju opozarjali, da se bliža čas kosila. V precej toplem, če ne že kar vročem dnevu je bil postanek pod krošnjami dreves neizbežen.
Zaledje Reke je umirjeno, prometa ni bilo veliko. Pravi užitek. Ko se je pred nama odprl pogled na reški zaliv sva ugotovila, da sva še vedno nad Reko. Pa nič ne de. Važna je pot in ne cilj. Večurno kolesarjenje in krasen pogled na morje je balzam za dušo.
Pogled na morje je kmalu zamenjal pogled na kamnito pokrajino proti Vinodolu. Ponovno prazne ceste, daleč od mestnega vrveža. Sonce je bilo, kljub septembru, še zelo toplo, vendar ne prevroče. Prav prijetno.
Google zemljevid je napovedoval jezero. Nisem si pa predstavljala, da bo to jezero tako veliko. Sredi ničesar se nama je odprl pogled na modrino, ki pa ni bila morje.
Seveda, če pot pripelje v dolino, lahko pričakuješ le še vzpon. In tako je bilo.
Od Tribaljskega jezera sva se, po ponovno praznih cestah, prijetno vzpenjala do prekrasne vasice Grižane-Belgrad.
Grižane-Belgrad so naju spomile na Podpeč, pečina nad vasjo pa na Kraški rob. Kar domače sva se počutila. Pa ne samo zaradi prijetne arhitekture. Nune z balkona so naju, ko so slišale najin klepet v slovenščini, veselo ogovorile.
Iz Grižan-Belgrad pa naprej. Pogled na zemljevid in uro nama je vzbujal upanje, da le prideva do predvidenega dnevnega cilja.
Zanimivo, da je pot po pokrajini, kjer imaš pogled na morje, ali pa voziš skozi vasi, veliko lažja od poti po pusti pokrajini. Takrat postane pedaliranje težje. Če k temu dodava še veter, ki je začel pihati, postane kolesarjenje kar naporno. Na trenutke nama je bilo kar žal, da se nisva ustavila nekje med Grižanami in Bribirjem in prespala. Od Bribirja naprej je bila pot vse prej kot prijetna. Najbrž so k temu prispevale tudi nekoliko težje noge. Pa veter, ki nama je pihal v prsa. Hm, zanimivo. Celo pot sva imela veter v prsa. Začelo se je tudi mračiti, okoli naju pa ne duha in ne sluha o kakšnem naselju in morebitni možnosti za nočitev. Kar malo sitna sem začela postajati. Tako sem, takoj ko sem videla smerokaz za Ledenice, zavila navzdol…. Šele kasneje sem ugotovila, da je bila to usodna napaka. Proti Ledenicam sva namreč kolesarila na višji višini kot sem prvotno načrtovala… je pa res, da daleč naokoli ni bilo prenočišča. Booking je v Ledenicah napovedal prenočišče, vendar, ko sva prišla do njega, daleč naokoli nikogar. Večerilo se je, vračanje navzgor pa je pomenilo dober kilometer samega vzpona… Moči v nogah ni bilo veliko, tako da se je odprla najmanj želena in s strahom pričakovana možnost – nočitev v divjini. Peter je na robu vasi našel lepo parcelo, lepšo kot v kampu in hitro sva postavila šotor. Na kuhalnik sva naložila vodo s tortelini…. večerja pa je bila že ob mraku.
Ledenice zaslužijo ime. Vsaj ob najinem prihodu so ga. Mračno, hladno, nikjer nikogar. V bližini najinega »tabora« je bilo slišati neke glasove in pasji lajež, ki naju je spremljal celo noč.
