No, pa dajva

S temi besedami običajno začneva pot. Lanska vročina, ki naju je spremljala na poletnem kolesarskem odklopu je vplivala na to, da sva letošnji dopust premaknila na začetek septembra. Vendar tudi tokrat, kot sva že pisala, nama je narava krojila usodo. Začetek septembra se je vreme nepričakovano skvarilo, tako da sva se na pot podala dva dni kasneje kot sva planirala, pa še to šele okoli 11. ure, ko se je burja nekoliko umirila. Polno otovorjeni kolesi (o pripravi na pot sva že pisala) zvlečeva na cesto, stopiva na pedala in že po prvih metrih začutiva, da sva skrbi in obveznosti pustila doma in da so pred nama doživetja polni dnevi. Greva v Dalmacijo. Tam kjer sva bila v mladih letih, pa tudi tam, kjer še nisva bila. V našo bivšo skupno državo. Po spominih tovarištva, bi se reklo 😉 Pot je začrtana okvirno. Določen je le cilj prvega dneva, ki pa je bil planiran na zgodnji jutranji odhod od doma. Bo že. Do kjer prideva, prideva, si rečeva in jo veselo mahneva naprej.

Greva na pot

Dan po nevihti je bil svež in, kot se za ponevihtno obdobje spodobi, poln ozona. Veter je prijetno hladil in tako sva se brez težav vzpela do Viki burgerja na Črnem kalu. Običajno si tam pretegneva noge in se razgledava po dolini. Avtocestni viadukt vedno znova navdušuje in kliče po postanku.

Pogled na popotnika, v ozadju pa avtocestni viadukt.
Pogled na popotnika, v ozadju pa avtocestni viadukt.
Vijuganje do Črnega kala nama ni povzročalo težav. Veter sva začutila šele, ko sva zavila proti kamnolomu. Pa ne samo v prsa, tudi v nos. Oblaki drobnega peska so se vrtinčili okoli naju in s težavo sva jim skušala uiti. Vendar to ni bilo še nič. Pravo srečanje z burjo naju je še čakalo. Dolga ravnina proti Podgorju mi ni bila nikoli všeč. Ravnine so itak dolgočasne. Po požaru leta 2012 pa je tam ostalo pravo razdejanje. Nekdaj pogozdeno področje ima sedaj prav klavrno podobo. Na srečo se teren zadnja leta počasi obnavlja, me pa pogled na to požganino vedno znova spomni na pesem Mateja Bora »Šel je popotnik skozi atomski vek«.

Ker je to področje prijetno za sprehode, se nama vsakič stoži po drevesih. Sedaj, ko sva otovorjenih koles pedalirala proti Podgorju, pa še toliko bolj. Sunki s strani so bili na trenutke zelo močni. Krčevito oklepanje krmila je zahtevalo, da sva se ob prvem zavetrju ustavila in sprostila zakrčene roke. Spraševala sva se, ali bova sploh prišla do meje, kaj šele do načrtovanega cilja; Kastava pri Reki. Kraja, od koder je doma slikar Janez, ki je upodobil Mrtvaški ples v Hrastovljah. Kraji, povezani z zgodovinskimi dogodki in osebami mi vedno pustijo poseben pečat. Tako ni naključje, da postane okolica Kastava dnevni cilj.

Prispeva do Podgorja in upava na kratek odmor s kavico. Bi že bil čas. Pa kaj, ko je edina gostilna še zaprta. Sva prezgodnja. Nič, greva naprej. Malo naju skrbijo zaloge vode. Na srečo naletiva na prijaznega domačina, ki nama dobrodušno odstopi plastenki vode. Voda izpod kapnice se mu ne zdi dovolj čista. S polnimi zalogami veselo meljeva naprej. Mejo prečkava, če odštejeva mrkega carinika, brez težav. Na carinika sva se kasneje še večkrat spomnila, saj je bila to edina negativna izkušnja s cele poti. Nisva razumela od kje takšna neprijaznost in mrkost. Petru niti prijazna razlaga, da mora kolo nasloniti, če želi predložiti osebni dokument, ni pomagala. Verjamem, da varovanje meje ni ravno prijetno opravilo, pa vendar.

Po prečkanju meje si privoščiva kosilo v naravi. Dan prej sem pripravila dušeno zelenjavo, ki je bila sedaj kot naročena.

Pospravljanje po kosilu. Če to ni lepa »kuhinja«?

Po kosilu pa še obvezna kavica. Tokrat v Konobi Lovec, na Jelovicah.

Lastnika sta šla po kavo. Prideta takoj nazaj….
Lastnika sta šla po kavo. Prideta takoj nazaj….
Odlična kava, zraven pa še od doma prineseno (pripeljano ;-)) figovo pecivo.

Potem pa veselo do Vodic in čez Vele Mune in Žejane naprej. Cesta je praktično prazna. Le midva in spokojna narava. Z lahkoto premagujeva kilometre in se šele čez čas zaveva, da se je veter umiril. Ko je na cesti vedno več vozil, presenečena ugotoviva, da se bližava Opatiji. Najin cilj postaja dosegljiv. Prek bookinga.com najdeva prenočišče v Špinčičih. Hecno ime, ali ne? Po prevoženih 69 km, 1.100 m navzgor, pa 950 m dol, parkirava in se namestiva v apartmaju. Od doma sva prinesla nekaj pašte, h kateri se odlično prileže ostanek podušene zelenjave, ki je ostala od kosila.

 

Še nekaj zabeležk na papir, ki mi sedaj pomagajo pri zapisu na blogu in …. zaslužen počitek. O nadaljevanju poti, pa drugič.