V prejšnjem zapisu sva predstavila pred kakšne izzive sva bila postavljena, ko sva želela na kolesarjenje vzeti malega kosmatinca. Po neuspeli poskusih, sva iskale druge možnosti. Najprej sva si za izhodišče postavila zahteve, ki bi jih transportna rešitev morala izpolnjevati:
- udobje za psa
- zračnost
- varnost za psa in kolesarja
- priročnost montaže-demontaže.
Ponovno sva se vrgla na splet in iskala rešitev. Razmišljala sva celo o nabavi prikolice za prevoz majhnega otroka. Iskanje naju je pripeljalo do pravih kolesarskih potovalnih prikolic. Takih, ki jih pripneš na zadnjo os ali pa preko droga na sedežno cev. Seznam je bil dolg, razlike velike – tako pri izvedbah, kot pri cenah. Od poceni variante, do takšne, ki je vredna že skoraj novega kolesa. Prikolice z malimi ali velikimi kolesi, z amortizerjem ali brez, s pripadajočo nepremočljivo torbo … Pri vsaki od videnih so bili plusi in minusi, na koncu pa je prevladal hibrid v tako imenovani DIY izvedbi.
Zahtevane značilnosti »hibridne prikolice«:
- enostavna izvedba
- nizka teža
- razstavljivost
- možnost transporta psa in dodatne prtljage.
Izdelava pasje prikolice
Po nekaj skicah in meritvah se je Peter lotil izdelave. Najprej je fotografiral svoje kolo s strani, sliko prenesel na računalnik in v merilu začel izrisovati načrt za prikolico. Načrt je prenesel na karton, iz katerega je kasneje pripravil šablono.
Sledilo je iskanje repromateriala. Za nosilec kolesa prikolice je uporabil kar prednjo vilico odsluženega otroškega kolesa (»dobavitelj« Komunala Koper-kosovni odpad Sermin). Vlečni drog je nastal iz odvrženega loka za surfanje (»dobavitelj« Dinos Koper v Šalari). Ostali deli, jeklena cev, nerjaveči vijaki, PVC zabojnik z vodotesnim pokrovom za prevoz opreme in kolo (20”), pa so prišli iz trgovine. Aja, pri izbiri velikosti kolesa prikolice je bila odločilna želena (višja) lega dna prikolice ter manj tresljajev za Jimija.
Za ves porabljeni material, vključno z varjenjem aluminija in jeklenih palic pri lokalnem mojstru, sva odštela, takole čez palec, okoli 60 €. Pri mojstru sva po šabloni ukrivila tudi vlečni drog. Krivljenje je bilo od vsega skupaj še najbolj zahtevno. V prvem poskusu je palica tik pred koncem počila. Na srečo je surfarski lok sestavljen iz dveh delov in se je zadeva v drugem poskusu uspešno končala.
Sledilo je barvanje in testiranje. Prikolica je bila dokončana v nočnih urah pred dnevom odhoda na kolesarjenje. Bila je že krepka tema, ko je Peter prikolico priklopil na kolo, nanjo naložil vso kramo, skupaj s psom ter ponosno zakrožil na bližnjem parkirišču. Občutek je bil dober. Prikolica je gladko tekla, vožnja je bila mirna. Za večje pasje udobje sva prikolico opremila še s platneno streho za senčenje (tendo), za varnost pa sva dodala signalno zastavico z odsluženega varnostnega trikotnika.
Vse je bilo pripravljeno za pot… O tem, kako se je prikolica obnesla na potovanju pa naslednjič.