Koper – Trst
Na pot sva se odpeljala »sredi noči«. Vsaj tako se nama je zdelo, čeprav je peta ura za nekatera popolnoma normalna jutranja ura. Za naju ni. Bila je še tema, ko sva otovorila »konja« in se zapeljala proti železniški postaji v Trstu. Računala sva na direkten vlak Trst–Bolonja, ob 7:21. Pa se je na železniški postaji zapletlo. Prodajalec kart mi je že skoraj prodal vozovnici. Ker mi ni bilo jasno, kako bo z namestitvijo kolesa na vlaku (kolesi naj bi viseli na kavlju) sem preverila na vlaku, ki je že čakal na peronu. Presenečenje. Ugotovim, da vagona za prevoz koles sploh niso vpeli v vlakovno kompozicijo. Kar tako; ga pač niso. O tem očitno ni bil obveščen niti prodajalec kart, še manj pa elektronski sistem za rezervacijo kart. Kot sva kasneje ugotovila, to v Italiji niti ni kakšna posebnost in se pogosto dogaja. Tako sva vzela vozovnici za t. i. regionalni vlak do Bolonje, s prestopom v Mestrah. Prestopi mi vedno povzročajo tesnobo, saj so železniške postaje različno velike, peroni prihodov in odhodov veznih vlakov pa različno odmaknjeni. Da o morebitnih zamudah niti ne govorim, ali pa o menjavi peronov v zadnjem trenutku. Sva pa glede prestopov na tem potovanju prišla do novih spoznanj, o čemer bova pisala kasneje. Vožnja s prestopom je cenejša od vožnje z direktnim vlakom. Vsaj to. Postaja v Trstu je glede prehodov iz perona na peron zgledno urejena. Vse je v eni ravnini, nobenih podhodov.
Vožnja s sredstvi javnega prevoza v Italiji zahteva nošenje mask. Ko sva se vračala domov, so zahtevali celo FFP2 maske.
Trst – Bolonja
Pričakovala sva, da na vlaku ne bo gužve, ker so se dopusti v Italiji zaključili, šola pa se še ni začela. Pa sva se uštela. Na vlaku proti Benetkam je bila gneča. Sva pa spoznala prijetno gospo s severa Italije, na poti k hčeri v Benetke, ki se je prav tako čudila zasedenosti vlaka. Bila je prijetna sogovornica, za naju pa pomoč pri obnovi italijanščine, ki je postajala »lingua franca« za naslednja dva tedna. Zanimivo, da sva kasneje tudi med sabo marsikatero besedo izgovorila v domači italijanščini.
Prestop v Mestrah je potekal brez težav, če odštejem mojo nenavadno dogodivščino na tekočih stopnicah. S perona navzdol v prehod sem kolo vodila brez težav. Navzgor, na naslednji peron, pa vse prej kot to. Zaradi teže otovorjenega kolesa in neugodnega položaja na tekočih stopnicah mi je zmanjkalo ravnotežja. V zadnjem trenutku sem kolo uspela zadržati Ujela sem se na ograjo, kolo pa se je naslonilo name. K sreči je pomagala gumijasta tekoča obloga ograje, ki me je zadržala in vlekla proti vrhu, saj bi drugače, skupaj s kolesom, najbrž pristala par stopnic nižje na Petru. Konec dober, vse dobro; in ena izkušnja več. Človek mora imeti tudi nekaj sreče, kljub nerodnosti.
Vlak iz Mester do Bolonje je bil novejše izdelave. Na vagonu je prostor za 6 koles, tudi električnih, ki se med vožnjo lahko polnejo. Je pa vse skupaj nekoliko tesno, tako da je potrebno, vsaj delno odstraniti torbe. Na vlaku je omogočeno polnjene različnih električnih naprav (klasična in USB vtičnica sta pod vsakim sedežem). Prek elektronskih oglasnih desk je potnik obveščen o trenutnem poteku poti, hitrosti, ki jo vlak dosega itn. Potovanje je bilo prijetno in kot bi mignil sva bila v Bolonji, glavnemu mestu pokrajine Emilije-Romanja, najina izhodiščna točka popotovanja po Toskani.
V Bolonji sva že bila, zato ogleda mesta nisva načrtovala. Vseeno pa sva si v bližini železniške postaje privoščila še krajši postanek s kavo in prigrizkom preden se potovanje začne zares.
Koordinate načrtovane poti sem vnesla v Google zemljevid, ki v Italiji, tako kot po nekaterih drugih državah (v Sloveniji zaenkrat ne), omogoča navigacijo za kolesarje. Skozi mesto vodijo kolesarske poti, ki se ognejo glavnim prometnim žilam, zaradi česar je bila vožnja pravi užitek.
Bolonja – Vado
Načrtovala sva, da bi prvi dan prikolesariva iz Bolonje do kampa v Rioveggiu, blizu kraja Quercia. Načrtovanih kilometrov res ni bilo veliko, vsekakor pa dovolj za ogrevanje. Čez poletje namreč nisva veliko kolesarila, po pravici povedano skoraj nič, saj se nama je zdelo prevroče. Dober mesec in pol sva namesto tega, trikrat tedensko, obiskovala funkcionalno vadbo pri Mikiju (Damir Mikelič) v Gregoričih in računala, da bova vsaj nekoliko pripravljena za pot. Inovativne in zanimive vaje, netipične za kolesarje, so se kasneje na poti izkazale za izjemno učinkovite.
Po nekaj kilometrih regionalne ceste, ki je zaradi prometa, norih voznikov in precejšnjih hitrostih zahtevala zbranost in previdnost, sva končno zavila na lokalno cesto in odpeljala do kraja z zanimivim imenom, Vado. No, zanimivo vsaj za poznavalce italijanščine. Če Italijane zanima kam greš, vprašajo »Dove vai?« In jaz, če grem v kraj Vado, bi odgovorila »Vado a Vado« :-D. Kot sva kasneje izvedela, je tudi med domačini nekaj šale na ta račun.
V Vadu sva si v baru privoščila sladoled. Namesto tipičnega italjanskega barmana naju postreže rahlo zmeden kitajski natakar. Bil je vroč dan in v senci dreves na terasi lokala domačini igrajo karte, briškulo. Ko je končala prva skupina, je bila tu že naslednja … slika, kakršno smo prebivalci Istre navajeni iz domačih »oštarij«. Po kratkem obvozu kraja nadaljujeva naprej. Google naju vodi po cesti, nato pa zapelje na stransko makadamsko pot. Le-ta postaja vedno manj urejena, blatna in zaraščena. Pripeljeva do travnika in Google pravi da morava dalje in levo navzgor. Sestopiva in potiskava kolesi po travniku navzgor do večjega objekta, ki na prvi pogled spominja na graščino. Znajdeva se na zadnjem dvorišču. Tu stoji zaraščena klop, zanemarjen vodomet, na katerem sta osamljena leva. Vse skupaj daje izgled zapuščenega posestva, mogoče tudi zaradi tega, ker se na nebu kopičijo temni oblaki in vse kaže na bližajočo nevihto. Peter predlaga pavzo pod streho pomožnega objekta, kjer bi lahko vedrila in si medtem še pripravila kosilo.
Voda v loncu pričenja vreti in vrečka s tortelini že čaka. Nebo je črno, pričenja bliskati in grmeti. Ulije se je dež. Sredi neurja se pojavi gospa in nama zagrozi s policijo, če se v roku 15 minut ne spakirava in pobereva s privatnega posestva. Prosiva, da bi pod streho počakala, dokler se nevihta ne umiri. Pa ne pomaga nobena prošnja ne moledovanje. Kosilo je šlo po zlu, midva pa premočena odvlečeva kolesi na drugo stran ceste pod nadstrešek sosednje hiše. Skozi okno nasproti, pride gospa pogledati ali sva zares odšla.
Kakšne tričetrt ure čakava, da se nevihta umiri, potem pa slediva Googlu, ki naju pelje po cesti Val di Setta naprej iz Vada proti kampu. Po nekaj kilometrih pripeljeva pred cestno zaporo. Delovni stroji, blato, naprej pa prepad. Kasneje so nama domačini povedali, da je cesto že leta 2019, odnesel plaz. Vse do danes sanacija ceste še vedno ni zaključena in tega celo Google ne ve.
Obrneva in se spustiva nazaj v Vado. Napoved kaže, da bo noč deževna. Stojiva na glavnem trgu in tuhtava kje najti prenočišče. Na spletu ni ničesar. Počasi se spušča mrak. Stopiva v bližnjo trafiko. Lastnico vprašava, kje bi bilo možno prenočiti. Pravi, da so kapacitete Vada omejene, ljudje so še na dopustih… Pristopi gospa Barbara in skupaj tuhtamo o možnostih. Po krajšem pogovoru stopiva na drugo stran trga, v trgovino h gospe Valentini. Mogoče bo ona imela kakšno idejo, saj je v kraju precej aktivna na raznih področjih. Valentina na hitro opravi nekaj telefonskih klicev. Slabo kaže. Zunaj je že tema in vse bolj sva zaskrbljena. Potem pa se spomni na Alda. Vpraša, ali bi naju motilo, če bi prespala v majhnem prostoru. Povem, da je lahko tudi klet. Samo da je streha nad glavo. Kolesi, ki sta se ustavili na 70 km, pustiva pri Valentini v trgovini, ona pa naju zapelje dobre 3 km v hrib. S seboj vzameva le najnujnejše stvari za osebno higieno in spanje. Pričakata naju zanimivi osebi, Aldo Becca s partnerico Diano. Ponudita nama prenočišče v vintage prikolici iz 80.-ih let.
Najino bivanje pri Aldu je dodatno popestrila psica Mina, pasme lagotto romagnolo in njenih 6 mladičkov. Večer je minil v prijetnem klepetu, potem pa sva utrujena od celega dneva odšla na zaslužen počitek v prikolico.
Dan, ki je v Vadu najprej zgledal kot nočna mora (gospa, ki nama je grozila s policijo), se je zaključil z novimi poznanstvi in čudovitim večerom. Hvala vsem; gospej v trafiki, kjer sem spoznala Barbaro, Barbari, ki me je spoznala z Valentino, Valentini, ki nama je uredila nočitev pri Aldu in Diani in seveda obema za izkazano gostoljubje. Kasneje se je izkazalo, da sva imela čast prespati pri enem od 100 najboljših italijanskih kantavtorjev.
Zahvala tudi pasji družini, ki ji najino čohanje kar ni in ni bilo dovolj. Je bilo že kar nevarno za nivo sladkorja v krvi.
Ko danes pogledava na vse skupaj ugotavljava, da je bil neprijeten dogodek potreben, da sva lahko stkala nova poznastva in prijateljstva. Na kratko, tudi na prvi pogled negativno se lahko obrne na pozitivno.
Vado je poskrbel za eno lepših in nepozabnih doživetij na najini poti.