Vado – slovo
Noč v prikolici je minila mirno. Ponoči je deževalo, zbudiva se v megleno jutro. Nekoliko nižja temperatura napoveduje lep kolesarski dan.
Za dobro jutro naju pričaka dišeča kava. Poklepetava z Aldom in še zadnjič pobožava mladičke. Ko želiva poravnati stroške prenočišča, Aldo temu odločno nasprotuje. Poskusiva se dogovoriti vsaj za prispevek za pranje rjuh, a je neomajen. Pa naj bo tako. Hvala za gostoljubje, ko prideta v Kopru, z veseljem povrneva.
Posloviva se od pasje družine, potem pa naju Aldo zapelje v Vado, do Valentine. Spotoma poberemo še Diano, ki je že zgodaj odšla po opravkih. Pri Valentini prevzameva kolesi in hvaležna vsem za vse, začneva pripenjati torbe. Peter opazi, da je sprednja guma na tleh. Se zgodi… Iz torbe potegne orodje in rezervno zračnico ter se loti zamenjave. Delo, ki bi ga lahko naredil z zaprtimi očmi…
Da se na poti ne bi izgubila, si pri Valentini v trgovinici nabaviva še karto širše okolice. Pri plačilu se zatakne. Valentina je odločno proti in nama karto podari. Pripravljena na odhod narediva še spominski posnetek z našimi dobrotniki in prijatelji, potem pa pozdrav in pot pod noge.
Najprej pa še okoli vogala do lokalnega »tutto fare« mehanika, da preveriva pritisk zamenjane zračnice in pa v lokalno trgovino, da se založiva s hrano. Še preden nakupljeno spraviva v torbe je zračnica ponovno na tleh. Pa saj ne more biti res. Vrneva se k mehaniku. Mojster odmontira prednje kolo, sname zračnico in v lavorjuz vodo preveri, če morda ne pušča; obriše zunanji plašč in ga skrbno pretipa, ponovno vse skupaj namontira in napumpa. Nič ne manjka. Nikjer napake in vse je v redu. Upam. Ura teče in čas je, da končno zapustiva Vado.
Ko slediva navigaciji
Slediva Google-u a se ne pustiva ponovno zapeljati na makadam, kot prejšnji dan. Peljeva proti Querci. Kasneje doma pogledam, ali ima beseda kakšen pomen, saj sva po poti zasledila več krajev s tem imenom. In ja, zanimivo, »quercia« pomeni hrast. Na obraz se mi prikrade nasmešek, ker sem sama rojena v kraju z imenom Hrast. Google naju vodi po lokalni cesti, mimo zapore. Delavci se čudijo kam rineva, in opozarjajo, da je naprej zelo strmo. Slepo slediva navigaciji. Cesta je prazna, okolica lepa in okoli naju spokojna tišina.
Ko se začne prvi večji vzpon ustaviva in si privoščiva zajtrk. V Vadu sva namreč spila le kavo. Za popotnico nama je Diana dala kozarec odličnega domačega hruškovega kompota, ki je sedaj prijetno pobožal po želodcu in bil podlaga za vse ostalo, kar naju je še čakalo. Diana, hvala.
Pot nadaljujeva naprej. Počasi se vzpenjava in kmalu spoznava na kaj so prej opozarjali delavci. Zadnje metre pred San Martinom kolo potrebuje malo pomoči.
Prideva do San Martina, oziroma na Monte Sole. Kako lepo ime. Žal pa spominsko obeležje spominja na krvavi masaker fašistov in nacistov nad lokalnim prebivalstvom. V sedem dnevnem masakru je življenje, med drugimi, izgubilo tudi 216 otrok. Sled letošnjim volitvam v Italiji, srčno upam, da se zgodovina ne bo pozabila.
Na križišču razgrneva karto in primerjava smer z navigacijo. Peter ugotovi, da sva ponovno (ni bilo zadnjič) zgrešila pravo smer. Karta kaže, da sva še vedno v bližini Vada. Kot da se od njega ne moreva posloviti. Ustaviva voznika in povprašava za smer proti Pistoi. Smer Pioppe, pove. Z nezaupanjem pogledujeva makadam, ki pelje skozi gozd. V Italiji sva večkrat naletela na makadamske poti, opremljene s prometnimi znaki in celo s tablicami z imenom ceste.
Skoraj po nepotrebnem sva se dvignila na Monte Sole. No, čisto po nepotrebnem ravno ne, saj sva spoznala del italijanske zgodovine in lepo pokrajino. In obade. Upsa, ja. Obade. Spremljali so naju dober del poti in se pošteno napasli na obeh, predvsem na meni. Pri meni je problem, da že od komarjevih pikov dobim otekline, kaj šele, ko si me privoščijo obadi. Pik na roki sem hladila še naslednja dva dneva. Na pot sem vzela kremo (40 g) za blaženje pikov insektov in domov prinesla le še prazno embalažo. Običajno mi takšna krema prej zastara, kot pa jo uspem porabiti. Tokrat je drugače.
Ko končno prilezeva do kraja Vergato, pogled v nebo ne kaže nič dobrega. Vremenska napoved najine slutnje samo še potrjuje. Ustaviva v bližnjem lokalu in preveriva, kaj o vremenu pravijo domačini. Dež, dež, dež. Ker bi pred deževjem rada prišla čim dlje, nadaljujeva. In ni trajalo dolgo. Že po prvih minutah začne padati. Prve kaplje naju prijetno osvežijo. Ko začne padati močneje si v bližnjem nakupovalnem centru poiščeva streho nad glavo in izkoristiva postanek za prigrizek.
Toskani naproti
Naliv se umirja, vremenska napoved pravi, da nas bodo oblaki prešli. Med rahlim rosenjem nadaljujeva pot, pa ne za dolgo, saj se vročina hitro vrne. Voziva po lokalni cesti iz kraja v kraj, iz zaselka v zaselek. Cesta je ovinkasta, skoraj prazna. V naseljih srečeva redke posameznike, s katerimi se veselo pozdravimo.
Med potjo Petra zaskrbi ker sprednje kolo nekam čudno pleše levo-desno. Panika. V krajih po katerih voziva že tako ni veliko ponudbe, o kakšnem mehaniku ali servisu za kolesa pa lahko le sanjava. Ker nimava ideje kaj bi lahko bilo narobe, počasi nadaljujeva in upava, da bo zdržalo brez poškodb do kakšnega servisa. Samo ne nazaj v Vado. Smeh v stresnih situacijah vedno dobro dene. Po nekaj kilometrih vseeno ustaviva, Peter preveri, kaj se s kolesom dogaja. Sname kolo, pregleda osovino in z nasmehom postavi diagnozo. Slabo privita vijaka ležajev na prednji osovini. Najbrž sta se odvila pri kontroli zračnice v Vadu. Olajšanje. Potolažena nadaljujeva po razgibanem terenu.
Pot si bova med drugim zapomnila tudi po vožnji skozi tunele. Predvsem tiste daljše, ki zahtevajo dodatno zbranost in previdnost, saj za kolesarje ni ločenega voznega pasu. Skozi tunele navadno prižgeva vse luči in si nadeneva varnostni jopič. Peter pravi, da sva kot novoletni jelki. Tako osvetljena se poženeva v dir, da prideva čim prej na drugo stran. Na drugi strani pa se ustaviva in najprej pošteno nadihava svežega zraka.
Pred enim od tunelov se nama je zgodil zanimiv pripetljaj. Daleč naokoli edina cesta naju je pripeljala do tunela pred katerim je bil znak prepovedano za kolesarje in pešce. In kam sedaj? Naprej jasno. Šprint in noge na vso moč. Sva kot dva Rogljiča, v vožnji na kronometer.
Pokrajina ob poti je prekrasna. Vse zeleno. V globoki in ozki soteski pod cesto teče hudourniški potok. Mika naju, da bi se spustila po strmem bregu navzdol in se potopila v hladno vodo. Vsak ovinek poskrbi za nove zanimive poglede in skrivnostne detajle. Redko posejane hiše ob poti so prazne oziroma vidno zapuščene. Spraševala sva se, od česa bi ljudje tu lahko sploh živeli. Srečala sva nekaj starejših prebivalcev, drugače pa tu in tam kakšen turist, morda vikendaš. Kot da vse počasi umira. Na obronkih so zorele robidnice. Slastne in debele, na dosegu rok. Tak vitaminski dodatek je na poti več kot dobrodošel. Poskrbi za kratko pavzo, noge si malenkost oddahnejo, usta pa napolnijo s sladkimi sadeži.
Potiskava na pedala. Gor in dol, pa spet gor in spet dol, dokler ne doseževa najvišje točke, tam nekaj na 700 m in še nekaj čez. Vsake toliko se med drevesi odpre pogled na okoliško hribovje. Do koder seže pogled je ena sama neokrnjena narava z redkimi zaselki, brez sledu o mestnem hrupu in gneči. Od tu dalje naju pot popelje samo še navzdol, v strmem spustu proti Pistoji. Nekje na sredini, v kraju La Cugna, se nama odpre razgled na dolino in vsa tri mesta, Pistoio, Prato in Firence. Čeprav je med prvim in zadnji skoraj 30 km, imaš občutek, da gre za eno samo veliko mesto.
Pistoia pozdravljena
Pričenja se mračiti, ko prikolesariva na rob mesta. Ustaviva in pogledujeva za označbami s prenočiščem. Potem pa čez cesto zagledava hišico. Na steni je bilo prislonjeno različno staro pohištvo. Greva pogledat. Skozi vrata pravkar stopi možakar in naju prijazno pozdravi. Poklepetamo. Povabi naju noter, da si ogledava s čim se ukvarja. Stopiva v majhno delavnico, založeno z vsem mogočim, na sredini pa projekt s katerim se trenutno ukvarja. Osupla sva nad leseno intarzijo, nad natančnostjo detajlov in izdelavo. Beseda da besedo in tako spoznava gospoda Osvalda. Pred leti je vabilo, da gre v Firence, odpre šolo, in svoje znanje prenese na mlade, odbil. Pa kaj bom jaz v Firencah, sem že star, pravi.
Pa ni samo intarzija njegova ljubezen. Mojster zbira in obnavlja tudi stare radio aparate. Da so na koncu taki, kot so bili prvotno. Nobene moderne elektronike, pravi. Tudi frekvence lovijo samo tiste, kot so jih včasih. Če hočeš kaj drugega, si kupi nov radio, doda. Ni čudno, da ga kličejo »božji mož« (l’uomo di Dio).
Ko nama razkaže delavnico naju povabi še v stanovanje, za katerega bi prej rekel, da je galerija. Povsod polno obnovljenih eksponatov ter kosov opreme in pohištva, ki jih je mojster izdelal. Za štiridelno vitrino je potreboval kar 27 let. Vse kar izdela naredi brez kakršnekoli predhodne skice ali načrta. Pravi, da je vse v glavi in nastaja sproti, po navdihu. V enem malem delu vzorca velikosti 4 x 4 cm pove, da je tudi več kot 70 koščkov različnega lesa. Česa takšnega še nisva videla. Osvaldo pravi, da jih tudi ne bova in se nasmeje 😉 Navdušenju nad izdelki ni bilo konca.
Ker se zunaj že temni, bo treba najti prenočišče, zato se, čeprav nerada, posloviva.
Prevoziva še skoraj deset kilometrov preden najdeva zadnjo prosto sobo v simpatičnem družinskem hotelu.
Če se mi je še na začetku poti tožilo po Tirolski, je bilo ta dan vse pozabljeno. Imela sva priložnost narediti čez 1.000 m višincev, kar za drugi dan potovanja niti ni tako malo. Števec se je zvečer ustavil pri 158 km, kar pomeni, da sva ta dan naredila 88 km.
