Po uspešnem sporazumevanju z domačini v Žilini se odpraviva na pot. Pot je bila začrtana le okvirno, tako po cca 70 km na dan. Iz prospektov sva zbrala nekaj zanimivosti, saj bi v času, ki nama je bil na razpolago, vsega ne mogla obiskati. Slovaška je prekrasna. Neokrnjena narava, zgodovinska dediščina… Če bi si želela ogledati vse, bi morala podaljšati dopust ali pa spremeniti prvotni načrt. Namesto načrtovanega povratka v Slovenijo bi dopust morala preživeti le po Slovaški in se z vlakom vrniti domov. Hm, priznam, da mi je sedaj kar malo žal, da tega nisva storila in mahnila proti Visokim Tatram. Mogoče kdaj drugič.
Slovenija Slovakom ni tuja
Od doma sva prinesla navado, da na podeželju pozdravljava domačine in mimoidoče. Tako sva, na poti do Rajeckih Teplic, ob ogledu Poluvsianske skalne ihle (skale v oblike igle) srečala mlado mamico, ki naju je z zanimanjem ogovorila in se z nama zapletla v pogovor. Po uvodnih »od kje in kam« izveva, da je bila sogovornica na poročnem potovanju v Sloveniji, točneje na slovenski Obali. Saj ne vem, komu je bilo bolj milo – nama, ko v tujini srečava domačine, ki poznajo naše kraje ali njej, ki ji je najina domovina vzbujala prijetne spomine.

Toplice takšne in drugačne
Rajecke Teplice) so zanimive, vendar imava domačih toplic dovolj, zato med potjo noge raje ohladiva v nama bolj prijetnih in prijaznih toplicah 😉 Sredi avgusta sva noge pogosto namakala v potočkih.
Les na slovaškem
Hecno ime kraja je povezano z etnografsko zbirko na prostem. Po prospektu sodeč naju je čakala slikovito poslikana lesena hiška, ki sva si jo morala ogledati, saj nama je les obema blizu. Glede na prvi dan kolesarjenja in polno otovorjeni kolesi sva iskala bolj ravninske dele, da moči ne bi iztrošila že takoj prvi dan.
Greva naprej v Čičmany, ki naju prijetno preseneti. Pričakovala sva namreč hiško, mogoče dve, pa še to bolj kot ne v spomin na stare čas. Pred nama se odpre slikovita vas lesenih hiš, vse kot iz pravljice o Janku in Metki. Hiške slikovito poslikane z belimi ornamenti in, kar naju posebej preseneti – vse hiške so naseljene. Neverjetno. Kasneje sva sicer o zgodovini kraja prebrala na spletu, do takrat pa sva vedela le to, da Čičmanyja ne smeva izpustiti.




Povsod smo doma
Pa greva najprej nekaj pojest. In…. ne moreš verjeti. Pred gostiščem Javorina je parkiran avto slovenske registracije. Pa ne samo to – registracija je koprska. Hitro sva začela poizvedovati, kdo je lastnik vozila. Seveda sva ga našla in se zapletla v klepet. Joj, pa ne da samo klepetava 😉 Še dobro, da ga nisva poznala.. Saj vemo kako je s Slovenci – hitro se poznamo in kaj hitro smo si v sorodu. No, pa je gospod povedal, da se vrača iz Ukrajine, kjer se Slovencev tudi ni manjkalo. Kdo bi si mislil – tako majhen narod, pa nas je povsod dovolj ;-).
Po nasvetu kolesarja mahneva čez hrib, kjer naju zdeluje le vročina, drugače pa brez posebnosti. Cesta je prazna, okoli naju pa pomirjajoča narava. Med vožnjo po takšnih prostranstvih se mi vedno utrne misel, da »bogu kradeva nebesa na zemlji« 😉


Pozno popoldne prideva v priporočen kamp Nitriansko Rudno, ob jezeru. Hitro postaviva šotor in….. ni ga čez ohladitve v jezeru. Čeprav je bila voda vse prej kot čista, naju to ni motilo. Par zamahov gor in dol nama je ohladilo od vročega dne pregreto telo. Spanje v kampu je bilo sicer manj prijetno, saj sva prišla na predvečer rock koncerta in tako do poznega poslušala pripravljalna dela.