Rana ura, zlata ura
Prejšnji večer so naju komarji že zgodaj pregnali v šotor, zato ni čudno, da sva bila že zarana pokonci. Jutro je bilo mirno in spokojno, nikjer žive duše. Kamp je že tako deloval pozabljen od boga in turistov. Ker noč, kljub bližini jezera, ni bila vlažna, sva lahko šotor pospravila rekordno hitro, zajtrk pa se odločila preložiti na kakšen prijetnejši kraj ob poti. Kamp se nama je kar nekako zameril. Pa ne zaradi praznine. Ta naju ne moti; nasprotno, prazni kampi so nama celo všeč. Zameril se nama je predvsem zaprt bazen, poln vode, na katerega misel naju je prejšnji dan gnala zadnje kilometre. Piko na i je dodal še roj komarjev, ki si je na meni privoščil obilno večerjo. Mene ima ta mrčes še posebno rad. Na daleč me zavoha in si me pošteno privošči. Tako da je Peter v moji družbi lahko povsem varen. No, tokrat tudi on ni bil spregledan. Očitno sva bila res slastna. V izogib hujšim oteklinam, ki jih dobim od pikov komarjev, sem se zjutraj najprej pošteno našpricala s sprejem, zraven pa še mazala otekline prejšnjega večera. V rekordnem času sva potem vse spakirala in se na pot podala ob rekordno zgodnji uri, 7.30.
Jutranja vožnja ob jezeru je bila prijetna. Mirna, sveža, spokojna. Ravno pravšnja za počasno prebujanje in segrevanje. Za poslušanje vodnih ptic, za zbiranje misli in opazovanje okolice. Del poti je speljan prav ob vodi, izven prometnih povezav. No, pravega prometa ob tej uri tako ali tako še ni bilo. V zmernem tempu tako privoziva v Castiglione del Lago, kjer nabaviva vse potrebno za zajtrk.
Na poti do Siene
Z napolnjenimi baterijami jo veselo mahneva naprej. Podeželska cesta je na pol prazna. Pokrajina se ležerno pomika mimo naju, Umbrija se ponosno poslavlja in daje prostor Toskani. Vremenska napoved obeta nevihte, tako da je bil zgodnji odhod na pot nadvse pametna odločitev, pa čeprav je bila bolj posledica spleta okoliščin. V upanju, da prideva suha čim bližje Sieni, pridno poganjava pedala, pa spet ne premočno, saj je do Siene še dolga pot.
Toskana naju pričaka s tipično gričevnato pokrajino, s cipresami, pinjami, umirjenostjo, nostalgijo in romantiko. Vse skupaj bi najraje objela in odpeljala s seboj. Kljub vsej romantiki pa je pasje in vse naokoli puhti od vročine, čeprav je tukaj kar znosno.
Opoldne si privoščiva počitek v izbrani družbi. Na osle naju veže prijeten spomin s Krpanove poti, ko naju je oglašanje osla pošteno prestrašilo in nama šlo do srca. Oglašal se je tako, kot da bo vsak čas izdihnil. Sedaj že veva, da je takšno oglašanje zanj normalno, takrat pa sva bila čisto iz sebe. Osla v staji sta bila prijazna. Z veseljem sva podelila malo najine malice, pa tudi malo sveže trave sva jima nabrala.
Vijugava gor in dol, levo in desno, po prašni poti. Zanašava se na Googla, ki naju vodi izven prometnih poti. Kakšna čudovita narava. Prostrani pašniki, polja in vinogradi, ter tu in tam kakšna hiša z gospodarskim poslopjem. Ena sama poezija za srce in dušo. Glava je prazna, misli so odtavale, trenutek, ko vse občutke, zvoke, vonje in poglede vpijaš vase. Ko se potapljaš v vse kar te obdaja. V takem trenutku ne potrebuješ ničesar več. Samo si. In to je dovolj.
Zadnji kilometri pred Sieno
Kakšnih 10 km pred Sieno naju pogled v nebo opomni, da nama družbo dela vedno več in več oblakov. Črni in debeli, težke gmote, ki se spajajo v še večje gmote in počasi temnijo nebo. Vroče je kot v kotlu in zrak se polni z napetostjo ter daje čutiti, da se približuje nevihta. Če se želiva izogniti mokroti, bo potrebno malo bolj pritisniti na pedala. Gledam na števec in si mislim, le še 10 km, dajmo oblaki, počakajte… Samo še 10 minut, si govorim in pritiskam… potem pa začnejo z neba padati kaplje. Tiste težke in debele. Tiste, ki padajo najprej počasi in zadržano, ena po eno, in ko priletijo na tla, se razletijo kot kakšna vodna bombica, v zrak pa dvignejo majhne oblačke prahu. In potem začnejo pospeševati, vse hitreje in vedno bolj na gosto, dokler se z neba ne zlije. Nebesne zapornice so popustile. Slabih 10 km pred ciljem. Na hitro se ustaviva, nase navlečeva anoraka, vključiva luči in dirjava dalje. Lije kot iz škafa, vmes pa bobni in grmi. Bliskajo strele, na srečo nekje zunaj mesta. Nikjer zavetja. Vidljivost je, zaradi vodne zavese, minimalna. Vozim spredaj in poskušam slediti Googlu. Še dobro, da sem si letos nabavila senčnik – elastični trak s šiltom, ki nudi zavetje pred premočnim soncem, pa tudi pred dežjem. Vožnja z očali po dežju je namreč prava nočna mora. Ko bi že enkrat dočakala brisalce na očalih 😉 Voziva previdno, paziva na promet, ki se je spričo razmer upočasnil in zgostil. Ura je pozno popoldan in zaposleni se vračajo iz dela… Lije tako močno, da so ceste naenkrat zalite z vodo, saj obcestni kanali ne uspejo požreti vse vode naenkrat. Šibava. Ko takole voziva skozi vodo naju po nogah zaliva topla voda. Wau. V resnici je prav prijetno Pa saj ni čudno. Cel dan naju je žgalo sonce. Pa ne samo naju, tudi asfalt je razgret od vročine. Če ne bi grmelo in bliskalo bi takle poletni naliv lahko bil pravi užitek in osvežitev. Tako pa hitiva po zaliti cesti, z glavo med rameni kot dve mokri miši, puhteč asfalt in sopara, pa celotni sliki dodajata le še dodatno patino.
Kje si hotel Vico Alto? Pogledujem na Google zemljevid in odštevam kilometre. Opazujem table in končno zagledam smer za Vico Alto. Alto (prevod: visoko) je res alto, na zadnjem slabem kilometru, po več kot 116 prevoženih kilometrih, se morava dvigniti za dodatnih 150 m nadmorske višine. Še vedno neusmiljeno lije in grmi. Voziva v razmočenih pohodnih sandalih, ki spominjajo na povožene žabe. Bljak. Noge drsijo, da komaj poganjava. Klanec je neusmiljen in naju končno spravi s kolesa. Pa ne gre drugače kakor, da se upreva v krmilo in potiskava navzgor proti končni postaji. Samo še malo…
Pred hotel prispeva ravno, ko se neurje umiri, midva pa stojiva pred vrati kot dve mokri mački s katerih se cedi kot s pravkar opranega in neožetega perila. Nebo se odpre, sramežljivo od nekod posveti sonce in kar naenkrat imaš občutek kakor da se ni zgodilo nič…
