Jutro v Firencah
Dan začneva na majhnem balkončku, stisnjenem med stene sosednjih hiš, in s pogledom na skladiščno dvorišče restavracije pod nama ter na sosednje strehe. Čeprav pogled ni najbolj vznemirljiv, pa je zajtrk s kosmiči, rozinami in oreščki sredi male oaze prijeten. Naokoli je mir, dnevni vrvež se še ni začel in strehe preletavajo zaspani golobi. Zaprta zelena polkna soseščine so se začela odpirati, ko sva zajtrk pospravila. Na majhne balkončke so počasi prihajali zaspani turisti in se pretegovali. Zakaj pravim turisti in ne prebivalci? Glede na gnečo prejšnjega večera bi si upala trditi, da je v mestu več turistov kot domačinov. Šole v Italiji se odprejo šele 12. septembra, tako da je večina družin najbrž še na dopustih. Ko si sedaj z distanco ogledujem slike z dopusta jih skušam povezati z nadaljevanko Genialna prijateljica, posnete po romanu Elene Ferrante. Nadaljevanka ponuja številne zanimive, očem turista pogosto skrite, posnetke Firenc. Škoda, da si nadaljevanke ni bilo možno ogledati pred dopustom 😉 Knjige Ferrantejeve sva pa oba že pred časom prebrala na mah.
Spakirava, pospraviva sobo za seboj in se odpraviva na potep po skorajda praznem, jutranje zaspanem mestu. Čeprav je mesto večinoma prazno se že slišijo zvoki, ki napovedujejo turistično podobo. Odpirajo se okenske navojnice, prodajalci nameščajo svoje mobilne prodajalne, vozila hitijo z dostavo, ki bo po določeni uri ustavljena… Mesto, nama v jutranji svetlobi ponuja povsem drugačno podobo. Vse je še nekako čisto in sveže … Tu in tam zadiši pa pravkar skuhani kavi, pečenem pecivu.
Prvo jutranjo kavo si naročiva v lokalu ob katedrali. Kapučin ponujajo za 5 €, zajtrk za naivne turiste pa za 6,5 €. Odločiva se za slednjega; pregrešno drag zajtrk vključuje kozarček razredčenega pomarančnega soka, mini brioš in kapučin. Očitno je v ceno vštet tudi razgled na katedralo, čemur sicer ni za oporekati, o ceni zajtrka pa raje ne bi izgubljala besed.
Ko takole sediva in srkava kavo, razpravljava o nabitih cenah, pa tudi o tem, kako dobro se nama obnese izbor kolesarske opreme. Za nama je 211 kilometrov poti. Letos prvič potujeva s kolesarskimi hlačami v torbi. Peter je na rit dal navadne kratke pohodne hlače, jaz pa pajkice do kolen, ki jih imam običajno za rekreacijo, torej brez oblazinjenega sedalnega dela. Najraje imam pajkice Lelosi, ki imajo nekoliko višji in mehkejši pas, ki se prijetne prilagaja telesu (tudi po obilnem kosilu ;-)), predvsem pa ne tišči. Pred dopustom sva v Dechatlonu nabavila zaščitno hladilno kremo, ki je v svetu kolesarstva poznana kot »šami« (angl. chamois). Kremo se nanese neposredno na kožo ali pa na oblazinjen del kolesarskih hlač. Občutek je prijetno hladen in svež. Krema naj bi se uporabljala pred in po kolesarjenju. Peter se je tega držal, saj običajno, v oblazinjenih kolesarskih hlačah utrpi prave odrgnine, jaz nekoliko manj, ker so moje kosti nekoliko bolj (naravno) oblazinjene 😉 Je bilo pa presenetljivo in navdušujoče, da sva brez blazin pod ritjo kolesarila bolj udobno. Ugotovila sva, da nama blazine na hlačah ne odgovarjajo. Posebno v vročem vremenu ne, saj se blazina med potjo segreje, zadržuje pot, drgne kožo in povzroča neprijetne težave. “Pozajtrkujeva” se zavihtiva »v sedlo« in odpeljeva naprej.
Glede na jutranjo uro, večji del starega mestnega jedra preprosto prevoziva na kolesu. Zavijeva v skrite ulice, pogledujeva na levo in desno.
Pot naju pripelje do zanimive tržnice iz 16. stoletja, ki jo imenujejo nova tržnica (original: Loggia del Mercato Nuovo ali Loggia del Porcellino).
Za zaključek Firenc se zapeljeva še čez reko Arno in na stari ali t. i. zlati most prideva iz druge strani.
Trgovine na mostu so zraščene v celoto, tako da obiskovalec skorajda izgubi občutek, da hodi po mostu. Na most spomni pogled na reko Arno.
Peter ima ponovno težave z amortizerjem, zato po mestu poiščeva še servis, ki ga na srečo tudi najdeva. Medtem ko se on pogovarja z mojstri, si jaz na hitro pogledam še vhod v palačo družine Medici.
Poslikam še nekaj zanimivih detajlov, potem pa, po več kot 10 km vožnje po samem mestu, le tega prepustiva turistom.
Iz Firenc proti Arezzu
Ko se dvigava iz Firenc se še parkrat ozreva v dolino, kjer se značilna kupola katedrale, v daljavi, bohoti nad mestom.
Začenjava spoznavati pravo Toskano – gor in dol. Priti morava na 450 m višine, do koder naju vodi ovinkasta in z vsako uro bolj vroča cesta. Pogledi na okoliške hribčke z oljčnimi nasadi in vinogradi so pravljični.
Ko vročina udari z vso močjo, si v senci oljk odpočijeva in privoščiva grozdje s sosednjega vinograda. Nikoli ne pretiravava, le toliko kolikor lahko sproti pozobava in če je le v bližini kdo, z veseljem vprašava za dovoljenje.
Vročina je na meji znosnega, noge poganjajo avtomatsko. Glava je prazna, le oči švigajo sem in tja in v spomin slikajo vedute; stara oljčna drevesa, osamljene hišice sredi polj, obdelane nasade … Kljub naporu je sproščujoče, brez razmišljanja o vsakodnevnih skrbeh. Ni delovnih načrtov, ni obveznosti, nikamor se ne mudi in vse kar moraš narediti je poganjanje kolesa.
V Castelfrancu napolniva že skoraj prazne zaloge vode. Pozna se, da so septemberski dnevi že krajši in Peter napoveduje divje kampiranje. Hm, ne bo šlo. Še vedno mi je v spominu ostal neprijeten dogodek iz Vada, ko nama je gospa nad glavo skorajda priklicala karabinjerje. Jaz bi raje spala pod streho, ali v kampu. Ženem kolo kot zmešana. Bližamo se Arezzu. Občasno ustavim in preverjam booking; vse zasedeno. Šele kasneje izveva zakaj. Pred nami je prva septembrska nedelja, ko se že tradicionalno odvijajo viteške igre, imenovane Giostra del Saracino. Dogodek privabi številne obiskovalce, od blizu in daleč, ki si namestitev uredijo že veliko prej, tako da je par dni pred prireditvijo težko najti prosto posteljo. Zaskrbljena pogledujem na booking, požiram slino in razmišljam, kaj je narediti. Jezna sem nase in na cel svet.
Vem, da je v bližini Arezza kamp, saj sem vse kampe na poti preverila že doma. Zaradi očal nerada vozim po mraku, še manj pa ponoči. Sedaj pa je na tehtnici dvoje – ali divje kampiranje, česar si ne želim, ali vožnja po temi in iskanje kampa. Opremiva se s svetilkami, Peter mi na čelado pritrdi še dodatno naglavno svetilko, in potem kot nora ženem … vse do kampa Le Ginestre, kakšnih 10 km ven iz Arezza. V kamp priletiva ob 22.00 uri, pol ure prej pred zaprtjem kampa. Na hitro urediva formalnosti, potem pa v temi in tišini, postavljava šotor. Po dveh koronskih letih nama to vzame več časa kot običajno. S svetilkami na glavi je pogled zelo omejen. Temno je kot v rogu. Na koncu nama le uspe. Šotor je postavljen. Za večerjo pojeva ribjo konzervo s kruhom in leževa k počitku. To noč prvič preizkusiva doma narejeni blazini, ki izvrstno opravita svoje delo, prav tako pa sva navdušena tudi nad novima napihljivima spalnima podlogama. V kampu je mirno in tiho, tako da, po 111 km dolgi vožnji, z lahkoto odplavava sladkim sanjam naproti …
