Pistoia – ogled mesta
Po kraljevskem zajtrku sva še malo poklepetala z lastnikom hotela. Beseda da besedo in tako izveva, da je navdušen košarkar, da v prostem času trenera amatersko ekipo Pistoie, pa tudi da rad kolesari. Beseda tako nanese na kolesarske poti. Namigne, da je v bližini priljubljena kolesarska destinacija, rojstni kraj Leonarda da Vincija, Vinci. Kraj je sicer oddaljen dobrih 25 km, kar pa s povratkom vred predstavlja kar že dobršen del dnevne razdalje. Zato se odločiva, da Vinci pustiva za kdaj drugič in raje slediva začrtani poti naprej.
Preden zapustiva hotel, se morava s čohanjem posloviti še od domače borderke Lune, ki nama to jasno nakaže z gobčkom. Čas je, da odrineva in si ogledava Pistoio, saj ob prihodu včeraj zvečer nisva videla praktično nič.
Pistoia, mesto katerega zastava spominja na našo bližnjo sosedo, Hrvaško, je tipično srednjeveško mesto, čeprav zametki mesta segajo že v rimske čase. Opremljena s karto mesta se podava najprej do glavnega trga, kjer pogled ukradeta veličastna osemkotna krstilnica sv. Ivana (Battistero di San Giovanni) iz 14. stoletja in katedrala San Zeno z znamenitim zvonikom. Za trenutek posediva in se potopiva v veličastno arhitekturo trga. Jutro je mirno. Zgodnja ura je jamstvo, da v mestu še ni veliko turistov. Uživava v senci pod oboki in srkava mesto.
Pritrdiva zemljevid na krmilo in se počasi odpraviva dalje. Prečesavava ulice in pogledujeva še tiste drobne skrivnosti, ki jih navadno skupinski turisti spregledajo. Slikovita dvorišča, ostanek klesanega kamna v zidu, pa umetelno izrezljana vrata s kovanimi tolkači vseh mogoči oblik in figur, majhne zapuščene cerkvice v stranskih ulicah…
Na enem izmed trgov naju pozdravi bolnišnica del Ceppo iz 13. stoletja, ki je bila osrednja bolnišnica mesta vse do leta 2013. Pročelje bolnišnice krasi 7 zgodb usmiljenja, izdelanih iz glazirane terakote. Tehnika izdelave je bila dolgo časa skrivnost družine Robbia. Danes je v stavbi muzej srednjeveške medicine.
Pistoia je zanimiva tudi po svojem podzemlju, ki pa ga, žal, nisva utegnila spoznati. Še en razlog več, da se še kdaj vrneva.
Drevesnica pri drevesnici
Že v hotelu so nama povedali, da je dolina znana po drevesnicah in rastlinjakih. Poznava domače vrtnarije, vendar pa to, kar sva videla na poti, presega vse do sedaj videno. Od Pistoie do Prata, na ravninskem delu, dolgem cca 19 km, se razpostrirajo številne drevesnice in rastlinjaki. Drevesa vseh sort in oblik, eksotična, nenavadna, posebna, zelo velika ali majhna, pa raznovrstne grmovnice, umetelno oblikovane v različne podobe, cvetoča polja… Osupla sva. Glej to, glej tam, wau, glej tisto… Kriliva z rokami in kaževa zdaj to, zdaj ono. V nekatere nasade sva se zapeljala kar s kolesom in si to lepoto ogledala od blizu. Raj za ljubitelje rastlinja. Če bi ne bila na kolesu, bi kakšno drevo ali grm zagotovo pripeljala domov 😀
Polna navdušenja, delno utrujena zaradi vročine, greva počasi dalje. Najtoplejši del dneva pritiska nad nama in ni čudno, da tudi na cesti ni prav veliko prometa. Malo pred vstopom v Prato se ustaviva na pavzi. Zavetje pred soncem poiščeva ob prazni fasadi nedokončanega trgovskega centra, ki precej spominja na Palmanovin Village. Kljub vročini topla juha s tortelini prijetno pobaža drobovje. Rahel veter sicer zahteva nekaj iznajdljivosti, zato Peter sprazni pločevinko piva (težko njemu ;-)) in iz njene pločevine naredi veterno zaporo. Ni prvič, da se je med potjo pojavila potreba po kakšni prilagoditvi ali dopolnitvi opreme. Uomo tutto fare 😉
Prato
Prato ima, tako kot večina italjanskih mest, dolgo zgodovino. Mesto je znano po tekstilni industriji, po številnih priseljencih iz Kitajske ter po keksih Cantucci, ki spominjajo na naše okusne »domače prijatelje«.
V mestu se nisva želela ustavljati predolgo; le en prelet po dolgem in počez. No ja, pa še kakšen skok na stran. Toliko, da začutiva vzdušje, da mesto zavohava, da začutiva kako mesto diha, kakšne barve je…
Ob vstopu skozi mestno obzidje naju pozdravi prometni kaos. Ozke ulice prepolne avtomobilov; drenj vsepovsod. Medtem ko vijugava po cesti in se izmikava bližnjemu srečanju s pločevino ali kakšnim motorjem sva, kot sva kasneje ugotovila, zamudila kar nekaj zanimivosti. Je bilo pa videnega ravno toliko, da sva si ustvarila približen vtis o mestu. Mestne vene so bile grozljive, zato pa so naju kapilare previdno popeljale v samo osrčje mesta, ki je prometno sicer bolj umirjeno, kljub temu pa polno turistov. Ampak, ko si enkrat v samem središču, možgani čudežno poskrbijo za selekcijo – turisti postanejo nevidni in neslišni, midva pa srkava mestne bisere.
Prelet mesta, potem pa še kratek postanek za kavo na Piazza del Comune in že je bila ura krepko v popoldne.
Čakale so naju Firence, končni cilj dnevne etape, zato se je bilo potrebno podvizati. Med potjo na Bookingu preverim nočitve. Nič kaj obetavnega. Malo prostih mest, cene pa zasoljene, da boli glava. V zadnjem trenutku dobim namestitev v centru Firenc, zadnja soba z lastno kopalnico in WCjem (posebej poudarjeno), z znižano ceno. Rezerviram. Na Bookingu je pisalo, da denarja ne vračajo, nisem bila pa pozorna na t. i. postopek »self-check in«, ki je potreben, da ti pripravijo ključe in kode za vstop v stavbo. Tako pred večerom končno najdeva hotel, ki je v bistvu predelan del stanovanjske hiše in pozvoniva. Čakava. Pozvoniva še enkrat in čakava. Nikjer nikogar. Domofon predvaja tišino. Na srečo pride mimo ena od stanovalk (prvotno sem mislila, da je od hotela) in nama odpre vrata. Povlečeva kolesi na hodnik. Iščem recepcijo. Grem za gospo, ki nama je odprla vrata, ona pa pojasni, da tu stanuje, da pa je hotel v 1. nadstropju. Seveda tam nobenega. Kličem po telefonu, pišem mail… skoraj že obupam. Peter pravi, da greva kam drugam. Kako drugam, če pa imava plačano nočitev? Po celodnevnem kolesarjenju, ko se je zunaj že stemnilo in ko sem utrujena, da komaj gledam, postanem zoprna in tečna. Pa kaj je zdaj to? Kaj sem res tako blond, da niti rezervacije ne znam opraviti. Boljše, da bi ostala kar doma. Vstopi mlad fant in takoj opazi najino stisko (a je to tako na daleč vidno?). Pristopi in nama razloži celoten postopek – po potrditvi rezervacije, se je potrebno prijaviti v aplikacijo, posredovati sliko osebnega dokumenta… (vse to sem naredila), na mail prejmeva kode za vstop v vežo in v prostore hotela, no bolj hostla, kot vidim kasneje. In potem izvem, da je enako (stresno) izkušnjo doživel tudi sam. Uh, si oddahnem. Enaki problemi se torej dogajajo tudi mladim »digitalnim domorodcem«, ne samo seniorjem 😉 Maila s kodami še vedno ni od nikoder. Fant nama da svojo kodo, tako da lahko prideva do recepcije, kjer naj bi naju čakali ključi. Na pultu so dvoji ključi, vendar ne za naju. Potem mi po neskončnih poskusih končno uspe priklicati kontaktno številko in izvem, da so sami nekaj zamešali. Prijazen gospod se opraviči in pojasni, da pride v kratkem. In res. Čez nekaj minut se prismeje skozi vrata in naju pozdravi. Ponovno se opraviči za nastalo zmedo, prijazno vse razloži in končno se uspeva namestiti. Za vse, ki boste urejali rezervacije nočitev s samoprijavo po poti, tako kot midva in prijazen fant dan pred tem, svetujem, da med potjo spremljate mail in vse potrebne napotke za izpeljavo (dokončne) prijave. Midva je nisva. Pa tisti fant tudi ne, saj smo rezervacijo urejali po poti, v zadnjem trenutku.
Ko zvlečeva v prvo nadstropje še najini kolesi in vso prtljago, si oddahneva. Prijeten tuš odplahne vso slabo voljo in prikaže nasmeh na obraz. Za dodaten smeh pa potem poskrbijo še italijanski minimalni standardi projektiranja. Dimenzija kopalnice je bila cca 80 cm v širino in cca 160 cm v dolžino, v njej pa vsa potrebna sanitarna oprema. Umivalnik je najmanjše možne velikosti, tuš kabina ne omogoča ne vem kakšnega obračanja, na WC školjki pa lahko sediš le tako, da nasloniš kolena na steno, ali pa razširiš noge krepko narazen (mogoče zato tisti poudarek v bookingu, da ima soba lastno kopalnico ;-)). Pri nas za kaj podobnega ne bi nikoli dobili gradbenega dovoljenja.
Osvežitev pod tušem, smeh in olajšanje, da se je vse dobro izteklo, sprosti napetost, človek pa postane lačen. Mogoče še ena zanimivost – prijazen upravljalec hostla nama je na zemljevidu Firenc označil mesta, kjer bi za večerjo plačala več kot preveč, sama pa ostala bolj lačna kot ne. Zelo lepo od njega. Greva poiskati kaj za pod zob. Tik pred zaprtjem si v bližnji pizzeriji privoščiva odličen, kako bi rekla, pizzin zavitek, pečen na črno. In pivo, za splaknit. Bila sva zadnja gosta, gospa je že pospravljala sosednje mize in ko sva pojedla, sva pobrala najina prazna krožnika in pribor ter vse skupaj odnesla presenečeni in hvaležni natakarici v pranje. Ja, ob 22 uri se v Firencah lokali s hrano zapirajo.
Pred spanjem narediva kratek sprehod do Piazza del Duomo in si ogledava nočni prizor markantne katedrale Santa Maria del Fiore, tretje največje katedrale na svetu. Ne samo velikost, tudi njen izgled navdušuje. Cel trg je ena sama razglednica. Dimenzije pa take, da vsega v fotoaparat ni moč spraviti. Lahko, bolj po kosih, ampak tega kar vidijo in čutijo oči tako ali tako ne moreš zabeležiti v digitalni spomin.
Kljub pozni uri je na ulicah veliko ljudi. Tudi na trgu je precejšnja gneča. Nobene razlike ni glede na dan. Vse je še tu, ulični prodajalci, turisti, ki se trudijo fotografirati v temi, domačini, ki so prišli na kozarček in klepet pred spanjem, vmes pa natakarji, ki hitijo ven in noter, da lahko za svoje lastnike iztrgajo še poslednje evre, ki so tega dne na voljo. Jutri se bo cirkus začel znova. Pika na i je veličastno operno petje, pred enim izmed lokalov. Ravno prav glasno zaokroža večerno vzdušje ob katedrali.
Čeprav sva naredila le 46, pretežno ravninskih, kilometrov, sva prijetno utrujena. Polna vtisov mestnega trojčka, Pistoie, Prata in tistega malo, kar sva videla ta večer v Firencah, se zavlečeva v posteljo. Za danes je dovolj.