Kolesarska pot do Mojstrane
Po napornem dnevu in mirni noči naju je obilni zajtrk spravil na noge. Jutro je bilo hladno, kot se za hribe, septembra, spodobi. Ustaviva se še v lokalni trgovini, da utrdiva lekcijo prejšnjega dne – nikoli na pot brez vsaj enega obroka v torbi. V športni trgovini preveriva še pritisk v zračnicah in zapedalirava proti Mojstrani.
Pot do Mojstrane je speljana po trasi nekdanje Rudolfove železnice, ki je Trbiž povezovala z Ljubljano. Železnica je povezovala Gorenjsko z Ljubljano od leta 1870, pa do 1966. Trase nekdanjih ozkotirnih železnic so med kolesarji še posebej priljubljene. Nakloni niso veliki, poti pa so pogosto dostopne le pohodnikom in kolesarjem. Kdo ne pozna Parenzane v Istri in poti od Kozine do Trsta, po dolini Glinščice? Obe trasi toplo priporočava, pohodnikom in kolesarjem. Tudi v zimskem času, ko je preostala Slovenija pokrita s snegom.
Pot proti Mojstrani je bila, kljub kar številnim dnevnim kolesarjem, prijetna. Temperatura pravšnja, na poti pa vonj po sveže pokošeni travi in lesu iglavcev, kar deluje še posebej sproščujoče in pomirjajoče. Noge so pozabile na Predel prejšnjega dne in kaj hitro sva bila v Mojstrani. Do Mojstrane praktično nisva razmišljala, saj sva vozila po kolesarski poti, stran od prometa. Ogledovala sva si okolico, naredila nekaj fotografij za spomin in uživala.
V dolino Radovne
Kolesarska pot iz Kranjske gore do Bleda, je speljana mimo Mojstrane in Jesenic. Pa čeprav je pot speljana navzdol, sva se midva želela umakniti dnevnim kolesarjem. In ja, zaželela sva si nekaj vzponov, saj naju ravnice dolgočasijo. Če sva zjutraj štartala na 811 m, in se do Mojstrane spustila na 652 višinskih metrov, sva jo sedaj mahnila proti Zgornji Radovni. Vstopiva v območje Triglavskega narodnega parka in načrtovano se začneva vzpenjati. Najprej se vzpenjava lepo počasi, podobno kot se vzpenja pot iz Kopra po stari Šmarski, nato pa je potrebno v pedala malo bolj zagrizti. Po slabih 4 km sva na 860 m. Sledi pogled na tablico 18 % naklona. Na srečo navzdol. 😉 Uh, še dobro, da sva prišla iz Mojstrane, si skoraj hkrati izrečeva, in ne iz nasprotne strani.
Spust v dolino Radovne naju prijetno ohladi, čeprav roke od stiskanja zavor kar malo trpijo. Zato pa je navdušenje nad dolino toliko večje. Kakšna prijetna in mirna zelena dolina. Če bi par motoristov ne gnalo svojih motorjev proti Mojstrani, bi se počutila kot v raju, tam zadaj za hribi, v neznanem. Mir in spokojnost, vse povsod pa pogled na prekrasne gore.
Zasluživa si kavo v gostilni pri Psnaku. Napis na mizi naju je nasmejal, zato ga z veseljem deliva s prijatelji. Domiselna dobrodošlica. Naročiva odlično turško kavo in sladke dobrote iz domače kuhinje.
Ne samo kava in slastno pecivo, prijeten je tudi pogled na kozolec. Gostilne v idiličnem okolju res ni za izpustiti. V gostilni je možno tudi prenočiti in si tako privoščiti izlet v neokrnjeni naravi. Mogoče po 18 % klancu do Mojstrane? 😉 Poleg prijetne in slikovite okolice vabita tudi mlin in žaga.
Pot nadaljujeva po ozki ceti ob reki Radovni do spominskega parka Radovne. Vas Radovno so Nemci, v 2. svetovni vojni, v celoti požgali. Ostal je le še skelet ene od domačij.
Dolina Radovne, z Mežaklo na eni in Pokljuko na drugi strani, je prekrasna. Cesta se vije skozi gozd, ob vodi. Na nos vlečeva vonjave jeseni in uživava. Pozimi mora tu biti kar hladno, jesen pa je dolina prekrasna. Nisva ljubitelja vročine, tako da je temperatura ravno ta prava. Ko takole paseva svoje čute, prikolesariva do Krnice. Ni vrag, da ne stopiva v Radovno in se osveživa. Pa kakšen počitek tudi ne bi škodil, ali ne? Preden jo mahneva proti Bledu se ozreva še na reko in po pogovoru z domačinom si obljubiva, da se morava na ta kraj vrniti. Vedno je premalo časa, da bi se razgledala po okolici. Jesenski dnevi so itak (pre)kratki, tako da morava naprej.
Na Bledu sva bila velikokrat, poleti in pozimi, nikoli pa s kolesom. Kot vedno so kraji s kolesarskega sedeža drugačni. Pa tudi prihod na Bled iz bil tokrat drugačen. Občutek sem imela, da sva ga dosegla izza hrbta. Kar malo zmedena sva iskala pot do jezera. Pogled na blejski grad nama je služil za orientacijo. Želodec je klical po kosilu, tako da se najprej ustaviva v domači gostilni. Mineštra s štruklji in blejsko grmado je sedla kot naročena. Oblizujeva prste in delava načrte.
Če sva že na Bledu, greva do jezera potem pa proti Straži v zaledje. Turistov se namreč na Bledu tudi v jeseni ne manjka, tako da si želiva čim prej na samo. A je to pokoronski sindrom? Daleč od ljudi? Hm, ne. Potujeva itak vedno raje stran od turističnih naselij in daleč stran od prometa. Prebijeva se skozi promet, da narediva še kakšno spominsko sliko.
Bled ni samo eden od biserov Slovenije, s katerim se radi pohvalimo turistom. Tudi sami ga imamo radi. V seh letnih časih, čeprav ga imam sama še najraje pozimi; zamrznjeno jezero postane veliko sprehajališče in pot do otočka dosegljiva vsem, na dveh ali štirih nogah, peš ali z drsalkami, pa tudi s kolesi ;-). No, priznam, da sem to izkusila le enkrat. Z drsalkami, kar mi bo ostalo v večnem spominu. Bled v zimski preobleki deluje nadvse pravljično.
Iz Bleda do Radovljice
Do Radovljice bi enostavno lahko vozila skozi Lesce, vendar ne, midva morava malo naokoli. Greva čez Ribno. Odločitev se seveda kmalu izkaže za dobro, saj ponovno voziva daleč od vsega. Po obilnem kosilu na Bledu bi prijala kavica, in kaj je lepšega kot zasebna kavarna pod drevesom, s pogledom na travnike.
Pot čer Ribno je prijetno, še bolj pa kolesarjenje ob Savi Bohinjki. Pozno popoldne prilezeva do Radovljice. Ta prilezeva je dobeseden, saj naju je pot skozi gradbišča v Lancovem pripeljala pod Radovljico in zadnji kilometer makadama je zahteval porivanje kolesa navzgor. Radovoljico sva dosegla na novi železniški postaji.
Kot prejšnje dni, naju je tudi v Radovljici dočakal sreča z iskanjem namestitve. Zadnjo sobo sva našla v prijetnem Life hostlu, hostlu, ki gosti številne športnike. Tudi takrat jih je. Lačna in prašna sva si po tušu zaželela nekaj dobrega za želodec. Po nasvetu receptorja obiščeva gostilno Avguštin, ki naju preseneti z velikim in odličnim vegetarijanskim krožnikom.
Večerja na terasi, s pogledom na hribe, sprehod po starem mestnem središču, ki ga večer pospremlja k nočnemu počitku. Zadovoljna, polna vtisov, leževa k počitku.
Še pogled na traso 4. dne: dobrih 50 km, slabih 500 m gor in 790 m dol. Čisto dovolj za 4. dan.
