Kondicijska nepripravljenost za potovanje se je po dveh dneh že poznala. Razmišljala sva, ali naj si vzameva prost dan, ali pa greva naprej. Ta, naprej je pomenilo vzpon čez Predel v Kranjsko goro. Iz italijanske strani sva pred leti že vozila čez Predel, vozila pa sva tudi na Mangartsko sedlo, vendar brez opreme. Če bi v Bovcu ne bila kriza s prenočišči in cene tako navite, bi morda ostala kakšen dan, tako pa, sva se odločila, da greva naprej. S seboj nisva želela tovoriti dodatnih zaloga, tako da sva imela par energetskih tablic in nekaj zelenjave, ki sva jo vozila še od doma. Računala sva, da si na Predelu privoščiva kakšno joto in štrudelj. Tako, kot takrat pred leti.
Pred odhodom iz Bovca, sva zavila še v športno trgovino, in kupila majhen in zložljiv »PocketRocket« MSR gorilnik. S seboj sva imela priročen vojaški zložljiv gorilnik na gorilne table, vendar na zalogi le še dve tableti. Po dveh dneh pa je tudi teh zmanjkalo. Če sva pred korono tablete dobila vsepovsod, jih letos ni bilo mogoče dobiti nikjer, razen preko spleta. Žal sva izpraznjene zaloge opazila tik pred odhodom, tako da je naročilo prek spleta odpadlo. Doma je sicer še en, doma narejen gorilnik, ki ga je Peter naredil iz odpadne pivske pločevinke. Gorilnik deluje na gorilni alkohol, vendar se alkohol, ki sva ga kupila pred leti tako kadi, da nama posodo naredi povsem sajasto. Ob nakupu sva sicer prodajalca dvakrat vprašala, če se kadi in je odločno zatrjeval, da ne. Poskus pred odhodom na pot je pokazal, da naju je kar pošteno prenesel naokoli. Tablet za vojaški gorilnik na poti nisva dobila, tako da ni preostalo drugega, kot nabaviti nov gorilnik s priročno majhno jeklenko. Vse skupaj ne zavzame veliko prostora, jeklenko pa je možno enostavno priviti in odviti. O uspešnosti nakupa bo pokazal čas.
Za kuhanje kave je torej preskrbljeno, greva naprej. Proti Klužam.
Počitek v Logu pod Mangartom je bil kot naročen, saj se od tam naprej začne resno delo. Na 5 km se namreč dvignemo za 430 m vzpona, mimo kraja z zgovornim imenom, Strmec na Predelu. Mimo pa še motoristi, vozila. Še dobro, da smo izven sezone. Mestoma se ustaviva. Občasno sama ležem ob rob ceste in noge dvignem na obcestno ograjo, saj meča pečejo. Po dveh dneh so meča, pričakovano, trda kot polena. Prazniva zaloge vode in se prebijava do odcepa za Mangart. Odševam kilometre in se vzpodbujam. Na poti naju prehiti gospa iz Gorice, nekje najinih let. Tudi ona gre čez Predel do Kranjske gore, potem pa na vlak in nazaj domov. Bila je brez torb zato sva si dovolila, da naju je prehitela. Sicer pa, roko na srce, tudi nama ni šlo ravno slabo.
V mislih vidim Predel in joto, ki me čaka. Moj nos jo že voha. Vozim kot omamljena od vonja po joti in štrudlu. Vmes narediva še nekaj postankov za foto arhiv in potem zakličem: “Greva na kosilo, jota čaka.”
Tik pod vrhom me Peter vpraša, kaj pa če je zaprto?
In… ja, gostilna na vrhu je ZAPRTA! Saj ne moreš verjeti. Midva lačna, v torbah pa ena surova kumara in paprika iz domačega vrta, pa le dve preostali energetski ploščici.
Iz italijanske strani, na električnih kolesih, prikolesarijo nedeljski italijanski kolesarji, midva pa grizljava, sicer bio, zelenjavo z domačega vrta. Tako je, če slabo planiraš. Spomniva se na kolesarski par, ki nama je pred leti pravil, da je s seboj vedno potrebno imeti en obrok v rezervi. Ja, tokrat bi nama prav prišlo karkoli. Pa tako bi teknilo. Pogrizeva vsak pol kumare, in po eno ploščico. Vse skupaj poplakneva z vodo in se odpravila dalje v upanju, da morda najdeva po poti kaj odprtega.
Ker se je nekaj govorilo o zaporah na cesti, sem že dan prej preverila kako je s to zadevo. Čez dan je vse kot običajno, po 18. uri pa so cesto zapirali. Spust navzdol, nič posebnega. Skušala sva se spomniti krajine izpred let, ko smo vozili iz italijanske strani. V spominu je ostalo jezero, pa tudi rudnik Rabelj, kjer so že v rimskih časih, kopali svinčevo in cinkovo rudo. Pred leti smo si vse to ogledali, tako da sva tokrat peljala mimo.
Sva se pa ustavila ob vodi na kratki pavzi in za namakanje nog. Ni ga večjega užitka od namakanja zmučenih nog v hladni vodi. Naravno zdravilo za boljšo prekrvavitev. Seveda je tudi sam pogled na vodo zdravilen. Kaj hitro je voda odnesla vso jezo na zaprto gostilno na Predelu, pa tudi noge niso bile več tako težke.