Iz Bovca v Kranjsko goro

Kondicijska nepripravljenost za potovanje se je po dveh dneh že poznala. Razmišljala sva, ali naj si vzameva prost dan, ali pa greva naprej. Ta, naprej je pomenilo vzpon čez Predel v Kranjsko goro. Iz italijanske strani sva pred leti že vozila čez Predel, vozila pa sva tudi na Mangartsko sedlo, vendar brez opreme. Če bi v Bovcu ne bila kriza s prenočišči in cene tako navite, bi morda ostala kakšen dan, tako pa, sva se odločila, da greva naprej. S seboj nisva želela tovoriti dodatnih zaloga, tako da sva imela par energetskih tablic in nekaj zelenjave, ki sva jo vozila še od doma. Računala sva, da si na Predelu privoščiva kakšno joto in štrudelj. Tako, kot takrat pred leti.

Pred odhodom iz Bovca, sva zavila še v športno trgovino, in kupila majhen in zložljiv »PocketRocket« MSR gorilnik. S seboj sva imela priročen vojaški zložljiv gorilnik na gorilne table, vendar na zalogi le še dve tableti. Po dveh dneh pa je tudi teh zmanjkalo. Če sva pred korono tablete dobila vsepovsod, jih letos ni bilo mogoče dobiti nikjer, razen preko spleta. Žal sva izpraznjene zaloge opazila tik pred odhodom, tako da je naročilo prek spleta odpadlo. Doma je sicer še en, doma narejen gorilnik, ki ga je Peter naredil iz odpadne pivske pločevinke. Gorilnik deluje na gorilni alkohol, vendar se alkohol, ki sva ga kupila pred leti tako kadi, da nama posodo naredi povsem sajasto. Ob nakupu sva sicer prodajalca dvakrat vprašala, če se kadi in je odločno zatrjeval, da ne. Poskus pred odhodom na pot je pokazal, da naju je kar pošteno prenesel naokoli. Tablet za vojaški gorilnik na poti nisva dobila, tako da ni preostalo drugega, kot nabaviti nov gorilnik s priročno majhno jeklenko. Vse skupaj ne zavzame veliko prostora, jeklenko pa je možno enostavno priviti in odviti. O uspešnosti nakupa bo pokazal čas.

Za kuhanje kave je torej preskrbljeno, greva naprej. Proti Klužam.

Do Loga pod Mangartom počasi meljeva in štejeva mimovozeče motorje. Ena, dva… deset…dvajset… ni konca, ne kraja. Prenehava šteti in takole čez palec oceniva, da jih je bilo najmanj 50. Kasneje sva izvedela, da se je v tistem tednu v Avstrijskem Faaker See-ju odvijal evropski teden motoristov. In tako so fantje in dekleta skočili še malo na slovensko stran.

V Logu pod Mangartom si v baru nasproti cerkve privoščiva kavo ter napolniva zalogo s hladno vodo iz naših planin.

Spoznava še dva mlajša kolesarja, ki vozita dnevno turo iz Kranjske gore čez Vršič, s skokom na Mangartsko sedlo in nazaj čez Predel v Kranjsko goro. Pohecamo se, da ni vrag, da se še kje srečamo. Če ne prej, pa v Kranjski gori, kjer gremo na eno pijačo.

Počitek v Logu pod Mangartom je bil kot naročen, saj se od tam naprej začne resno delo. Na 5 km se namreč dvignemo za 430 m vzpona, mimo kraja z zgovornim imenom, Strmec na Predelu. Mimo pa še motoristi, vozila. Še dobro, da smo izven sezone. Mestoma se ustaviva. Občasno sama ležem ob rob ceste in noge dvignem na obcestno ograjo, saj meča pečejo. Po dveh dneh so meča, pričakovano, trda kot polena. Prazniva zaloge vode in se prebijava do odcepa za Mangart. Odševam kilometre in se vzpodbujam. Na poti naju prehiti gospa iz Gorice, nekje najinih let. Tudi ona gre čez Predel do Kranjske gore, potem pa na vlak in nazaj domov. Bila je brez torb zato sva si dovolila, da naju je prehitela.  Sicer pa, roko na srce, tudi nama ni šlo ravno slabo.

Že iz Bovca sem razmišljala o mogočnem levu pod Predelom, saj se pred leti, zaradi prometa sredi turistične sezone in nasprotne strani vožnje, nismo mogli ustaviti. Sedaj pa je nastala slika za spomin.

V mislih vidim Predel in joto, ki me čaka. Moj nos jo že voha. Vozim kot omamljena od vonja po joti in štrudlu. Vmes narediva še nekaj postankov za foto arhiv in potem zakličem: “Greva na kosilo, jota čaka.”

Tik pod vrhom me Peter vpraša, kaj pa če je zaprto?

In… ja, gostilna na vrhu je ZAPRTA! Saj ne moreš verjeti. Midva lačna, v torbah pa ena surova kumara in paprika iz domačega vrta, pa le dve preostali energetski ploščici.

Iz italijanske strani, na električnih kolesih, prikolesarijo nedeljski italijanski kolesarji, midva pa grizljava, sicer bio, zelenjavo z domačega vrta. Tako je, če slabo planiraš. Spomniva se na kolesarski par, ki nama je pred leti pravil, da je s seboj vedno potrebno imeti en obrok v rezervi. Ja, tokrat bi nama prav prišlo karkoli. Pa tako bi teknilo. Pogrizeva vsak pol kumare, in po eno ploščico. Vse skupaj poplakneva z vodo in se odpravila dalje v upanju, da morda najdeva po poti kaj odprtega.

Ker se je nekaj govorilo o zaporah na cesti, sem že dan prej preverila kako je s to zadevo. Čez dan je vse kot običajno, po 18. uri pa so cesto zapirali. Spust navzdol, nič posebnega. Skušala sva se spomniti krajine izpred let, ko smo vozili iz italijanske strani. V spominu je ostalo jezero, pa tudi rudnik Rabelj, kjer so že v rimskih časih, kopali svinčevo in cinkovo rudo. Pred leti smo si vse to ogledali, tako da sva tokrat peljala mimo.

Sva se pa ustavila ob vodi na kratki pavzi in za namakanje nog. Ni ga večjega užitka od namakanja zmučenih nog v hladni vodi. Naravno zdravilo za boljšo prekrvavitev. Seveda je tudi sam pogled na vodo zdravilen. Kaj hitro je voda odnesla vso jezo na zaprto gostilno na Predelu, pa tudi noge niso bile več tako težke.

Na poti do Kranjske gore sva imela v načrtu obisk Belopeških jezer, ki sva jih pred leti gledala iz Mangartskega sedla. In ko na križišču pregledujeva karte za nadaljevanje poti, pripeljata mimo najina »prijatelja« na specialki. Skok na sedlo in čez Predel nazaj v Kranjsko gor. Smo se prav nasmejali. No, onadva sta v svojem tempu šibala proti cilju naprej, midva pa lepo počasi v najinem ritmu do jezer. Nisva si niti predstavljala, da se bova zadnja 2 kilometra do jezer dvignila še za 140 m. Škodilo ni, sva pa bila kljub vsemu že po malem sita teh vzponov. Če bi na Predelu zmazala joto, potem bi to bila mala malica, kot bi se reklo, tako pa je kolo težko poganjat na zelenjavo, pa čeprav je ekološka 😉 Običajno se vsak vzpon zaključi z nagrado – v najslabšem primeru je to spust v dolino. Vendar sva bila tokrat nagrajena s pogledom na čudovito naravo in osvežujočim namakanjem nog v jezeru.

Kratek postanek ob jezeru, grizljanje še malo preostale kumare in hranjenje račk, nato pa spust in ravnica do Kranjske gore. Lepo speljana kolesarska pot, polna kolesarjev. Kranjska gora letos ne spi. Polno turistov od vsepovsod. K sreči najdeva eno redkih prostih prenočišč v hotelu Alpina (80 €). Kolesa odpeljeva v kolesarnico in torbe odloživa v sobi.  Potem pa skok pod topel tuš in hitro v mesto, kjer z luknjo v želodcu iščeva nekaj za njeno zapolnitev. Vse nabito polno. Vrste pred vrati. Na srečo najdeva gostišče pri Martinu, kjer je odličen ješprenj nadomestil težko pričakovano joto na Predelu. Do zadnje drobtine pomaževa z domačim kruhom. Za nagrado pa si privoščiva še  sirov in orehov štruklje. Rajsko. Počasi se temni in ker postajajo večeri že hladni, se s pospešenim korakom vrneva v hotel in leževa k zasluženemu počitku. Po kilometrih sicer ni bilo ravno veliko, sva pa zato na 50 km naredila kar 1.030 m vzpona, na kar sva lahko ponosna. Pred spanjem skleneva, da napake današnjega dne ne smeva več ponoviti. Vedno vsaj en rezervni obrok s sabo. Pa naj bo to pašta, konzerva rib, jušna vrečka ali tortelini.