V prejšnjem zapisu sva zaključila v Šibeniku, mestu štirih trdnjav. Po namestitvi sva naredila večerni obhod po mestu, ki je bil, kljub septembru, še vedno (pre)poln obiskovalcev. Prebijala sva se po ozkih ulicah in občudovala sij uličnih svetilk na starodavnih fasadah. Za blog sva izbrala le nekaj utrinkov, ki sva jih zabeležila v skrivnih kotičkih.



Staro mestno jedro je lepo in mogočno, manj pa območje izven strogega centra. Zaradi turizma in neurejenega urbanističnega načrtovanja se, ne samo v Šibeniku, temveč po celi jadranski obali gradijo počitniški objekti. En na drugem. Dvigujejo se hiše, gradijo se prizidki … če se le da. Kar tako, bi rekli, malo tu in malo tam. Ne glede na to, da dvignjen oziroma razširjen objekt sosedu jemlje svetlobo in/ali pogled. Vse za turizem. Prav žalostno je gledati, kako se uničuje arhitekturna dediščina in krajina.


Zvečer sva o tem, in še o marsičem, spregovorila z gostiteljem. V prijetnem klepetu sva obudila tudi spomine na vojno za osamosvojitev Hrvaške. Šibenik je septembra 1991 predstavljal eno sklepnih dejanj v nerazumljivi moriji na Balkanu. Ja, najina pot po Dalmaciji ni bila samo kolesarska, temveč tudi zgodovinska tura.
Pot ob jadranski obali je jemala dih na vsakem koraku. Še danes velikokrat pomislim na tisto modrino morja in čudežne otoke, ki se dvigujejo iz morja. Prikolesariva do Primoštena, ki ga imam nekje v spominu iz zabavno-športnih oddaj nekdanje skupne države; Jadranska srečanja ali po »jugoslovansko« Jadranski susreti. Kratek sprehod po tem biserčku in čas je za dopoldansko kavo. Hm, pogled na hladilnik sladoleda je vzpodbudil apetite. In po prvi porciji je padla še druga. Božanski sladoled.




Do zaključka reportaže z najinega kolesarskega odklopa 2019 ostane le še pot do Splita. A o tem drugič.