Običajno se najini kolesarski odklopi začnejo po naključju. Eden od naju blekne: »Joj, a greva malo naokoli?« in potem sledi: Kam? Hm, skočiva do ….
In tako nastane ideja, za katero preveriva izvedljivost. Kolesarjenje po okoliških krajih je pogosto nenačrtovano. Greva v določeni smeri, potem pa vmes smer pogosto spremeniva. in zgodilo se je že, da naju je konec poletja, ko sva pozabila, da se dan krajša, ujela noč. Sedaj sva malo bolj previdna. Če greva naokoli popoldne vsaj okvirno začrtava pot prek aplikacije in verjameva prikazanemu času načrtovane poti. Glede na to, da imam na nosu očala, me mrak zelo moti. Ne samo na kolesu, tudi pri vožnji z avtomobilom. Vožnja v temi je zame prava (nočna) mora.
Lanski dopust sva odlično povezala s službenimi obveznostmi. Konferenca LTEC (Learning Technology for Education Challenges), ki se je rada udeležujem, je bila na Slovaškem. Na konferenco sva šla z vlakom, nazaj pa se vrnila s kolesi. Ko sva po povratku v Slovenijo delila svoje izkušnje s kolegi je padla tudi ideja za ta blog. Veva, da obstajajo številne strani o kolesarskih popotnikih, ki imajo čas, sredstva in pogum, da se na pot odpravijo po več tednov, mesecev, pa tudi let. Midva ne sodiva v to skupino kolesarjev. V veselje nama je tudi veliko drugih stvari in ne nazadnje sva rada tudi doma. Predvsem od kar sva se preselila na podeželje.
Letošnja konferenca LTEC je bila v Španiji (v Zamori). Seveda sva takoj pomislila, da bi ponovila lanskoletno izkušnjo. Žal pa je od Zamore do Slovenije več kot 2.000 km, za kar bi potrebovala najmanj mesec dni. Tega časa na žalost nimava, Skrbelo pa naju je tudi za bogato zasajen vrt, s katerega vsakodnevno uživava dobrote narave.
Tako sva v Španijo na hitro »skočila« z letalom, opravila službene obveznosti in se vrnila domov. Na poti sva spoznala, da nama ta del Španije, s prostranimi ravnicami, ni ravno po godu. Raje imava razgiban teren. Zato sva se lani, na poti s Slovaške v Slovenijo, tudi izognila Madžarski in zavila čez Gradiščansko, pa čeprav nama je Google svetoval drugače.
Ker sva se lani kuhala v avgustovski vročini, sem se letos odločila, da preveriva, kako z dopustom v septembru. Sama sem najprej želela na sever, Tirolska, Švica, Bavarska… Žal pa je bila vremenska napoved za ta del Evrope vse prej kot obetavna. Mokrote z neba ne maram. Tudi zaradi očal na nosu, leč pa moje oči ne prenesejo. Poleg tega me moti tudi palerina, tako da, predvsem poleti, če me že ulovi dež, kolesarim v anoraku brez kapuce. Dež lepo hladi glavo in noge, kar me ne moti. Motijo me pa mokra očala. To pa tako, da znam biti prav zoprna 😉
Kot omenjeno, se najina pot začne z idejo, ki jo eden od naju blekne. Kar tako. Potem sedeva pred računalnik in narediva okvirni oris poti ter izračune, pri čemer upoštevava:
- čas, ki ga imava na razpolago,
- predvidene kilometre,
- razgibanost terena,
- možnost nočitev in
- vreme.
Na srečo danes obstaja internet in Google. Kako smo sploh lahko živeli brez tega?
Začneva s spletno aplikacijo Bikemap. Čeprav imam aplikacijo na mobilni napravi (telefonu in tablici), najraje sedem pred velik zaslon ;-)) in vstavim začetno in predvideno končno destinacijo. Tako dobim okvirno dolžino poti in prikaz razgibanosti terena. Predvsem graf razgibanosti terena je pri načrtovanju dnevnih etap pomemben podatek.
Tako npr. 850 km pretvorim v cca 12 dni, kar je bilo v okviru predvidenega dopusta. Potovanje začneva običajno z manj kilometri, da krepiva zadnjici in počasi nabirava kondicijo, predvsem pa da se kolesarjenja ne naveličava. Kasneje, če teren ni preveč razgiban, potegneva tudi na 90 in več kilometrov, prvi dnevi so pa kar v predvidenih dnevnih gabaritih. Tako sva za lansko potovanjem dnevno povprečje postavila na cca 70 km. Hm, za letos bo načrtovano dnevno povprečje nekoliko nižje, saj imam, po zlomu roke, še vedno težave z zapestjem, zaradi poškodbe pa je tudi kondicije nekoliko manj kot lani.
Nato sledi okviren plan dnevnih etah. Res okvirni, saj se pogosto zgodi, da jo kreneva povsem drugam. Poleg okna v katerem uporabljam Bikemap, se odpreta še najmanj dve dodatni okni – Booking in Accuwheather. Booking uporabljam zato, da okoli ciljne lokacije preverim, kako je s prenočitvami, Accuwhether pa pomaga pri usmerjanju/preusmerju poti glede na vremensko napoved. Pri dopustovanju s kolesom nočitev vnaprej nikoli ne rezerviram. To storim prek mobilne aplikacije vsak dan posebej. Za nočitev začnem gledati okoli 18.-e ure. Predhoden ogled bookinga mi služi le za informacijo, da namestitve so.
Ker poleti potujeva s popolno kamp opremo, če le ni dežja na vidiku, z mobilno aplikacijo Camping.Info preverim, če je v bližini kakšen kamp. Se je pa tudi zgodilo, da sva na kamp naletela zgolj po naključju.
Na mobilnem telefonu, med potjo, vreme preverjam z aplikacijo Trigav Vreme, kjer so mi posebno pri scru vremenske karte. Uporabljam pa tudi aplikacijo Vreme, pri čemer cenim 14-dnevno napoved. Pri načrtovanju letošnjega dopusta sem odkrila še eno zanimivo »vremensko« stran.
Za navigacijo na poti uporabljam Google Zemljevid, posebno, če me Google vodi po kolesarskih poteh. V izogib težavam s prenosom podatkov, si prenesem še karte za t.i. off-line uporabo.
V preteklih letih sem na poti uporabljala še aplikacije za sledenje poti, vendar sem to opustila. Sedaj o poteku poti raje vodim klasične zapiske, ki jih napišem zvečer, pred spanjem, prevoženo pot pa kasneje izrišem v npr. Bikemap-u. Peter že tako in tako pravi, da imava (ima) na poti preveč tehnologije. In potem, med potjo, obiščeva sorodnike in se zgodi, da po uvodnem pozdravu vprašava za kakšen napajalnik. Glede na število (izpraznjenih) naprav je to izgledalo precej nenavadno 😉 In to kljub temu, da sem s seboj imela Power Bank.
