Ko sva se lani vračala s Slovaške, skozi Bratislavo, sem pri prehodu meje z Avstrijo naletela na prijetno presenečenje. Google zemljevid je kar naenkrat ponudil možnost navigacije po kolesarskih poteh. Če Avstrija ni raj za kolesarje. Če sem se prej ustavljala in na telefonu preverjala, ali sva še na pravi poti, se je sedaj pojavila potreba, da bi imela telefon na vidnem mestu, saj so kolesarske poti kot na dlani. Ko sem to zvečer razložila Petru, se je jutro po prenočitvi v Parndorfu, začelo z iskanjem primernega materiala ob poti. Za to ima Peter tako in tako sokolovo oko. Česa vsega on ne opazi ob poti. Jaz sem prava slepa kura v primerjavi z njim. Ni trajalo dolgo, ko je ob poti naletel na odvrženo žico, ki je nekoč služila za pritrditev blatnika na kolo. Kaj drugega pa bi pa našel v deželi, ki jo proglašam za kolesarski raj.
Hip-hip-hip, strašni trik, bi rekel Barba Papa iz nekdanje risanke in že je žica dobivala podobo nisilca za pametni telefon. Za krivljenje je Peter uporabil kar drog ob cesti. S seboj sva imela plastične vezice (nikoli ne veš, kdaj pridejo prav) s katerimi je nosilec pritrdil na krmilo. Ena vezica je služila za vpetje telefona, za dodatno pritrditev pa je poskrbela elastika. Kakšna elastika v torbi vedno prav pride.
Nikoli nisva razmišljala o navigacijski napravi na kolesu. Ni bilo potrebe. Sedaj pa se je pred nama odprl čisto drugi svet. Kar naenkrat sva lahko zapustila lokalne ceste in zaupala stricu Googlu, ki naju je vodil po poteh o katerih lahko popotnik le sanja. Dala sem ciljno lokacijo (dnevni cilj je bil cca 70 km oddaljen) in Google naju je usmerjal – levo, desno, naravnost… Brez preračunavanja 😉 Ne bom pozabila križišča kjer naju je Google vodil skozi temačen gozd, v katerega sva zavila s tesnobo in po predhodnem preverjanju, ali bi ne bila kakšna od drugih cest pravilna. Pa naju je vedno znova usmeril v gozd. Pa greva. Počasi, previdno… nakar pred nama odpre prostranstvo, da kolo kar samo steče.
Nekaj utrinkov, ki nama jih je omogočil Google in Petrova rešitev 😉
Pot po manj obljudenih poteh nama je omogočila, da sva, ko sva že skoraj obupala, da bova našla spodobno nočitev (Peter bi šotor postavil kar sredi koruze, kar meni sploh ne odgovarja) privozila v kamp v kraju Markt St. Martin. Hotela sva postaviti šotor, pa nama gospod pravi, da, glede na to, da je bil dan vroč in da sva prikolesarila od daleč, predlaga spanje v leseni hiški, na postelji, z rjuhami…. In to za 15 €. A je takšno ponudbo sploh mogoče zavrniti? Nikakor. Razpakirala sva najina kolesa, nataknila nase v kopalke in kot dva kozlička, čez cesto, skočila v naravno kopališče. Kako paše. Kopanje je bilo za goste kampa brezplačno. V primerjavi s kampom na Ptuju, kjer je že nočitev v kampu dražja (32 €), potem ti pa še kopanje na kopališču dodatno zaračunajo.
Napoved je bila deževna, zato je bilo potrebno kar hitro naprej. In navigacijski napravi pod palerino ni najbolje….
